RECENZIJE

5. 3. 2019
Deafheaven - Ordinary Corrupt Human Love
Anti-, 2018

Včasih na internetu naključno naletiš na objavo o bandu, za katerega slišiš prvič. Nikoli še nisi slišal njihove glasbe, ti je pa všeč, kar je napisano. Najdeš bandov profil na socialnih omrežjih, všečkaš, slediš, pozabiš. Občasno se katera od bandovih objav prebije čez strumno vrsto algoritmov, ravno toliko, da si rečeš: »Saj res, to mora na playlisto,« a te zmoti Abbin komad, ki začne rohneti iz zvočnikov in nesojeni band spet potone v pozabo.

Pred nekaj leti sem prebral kup pohval o perspektivnem ameriškem »black metal« bandu, in ker v mojem svetu pojma ameriško in black metal nekako ne pašeta skupaj, sem z zanimanjem povšečkal in v istem trenutku pozabil. Ta band je Deafheaven. V prvi povedi Wikipedija band sicer označi kot post-metal in točno tak je začetek albuma Ordinary Corrupt Human Love s komadom You Without End, ki zveni kot nekaj iz repertoarja Mogwai ali podobnih. V drugi polovici uvodnika, ko se oglasi oddaljeno dretje, sem se že spraševal, če je to to od obljubljenega black metala. In sledeči komad, Honeycomb, eden od letošnjih nominirancev za »Best Metal Performance« na grammyjih, je tisti, ki obljubo dostavi. Skladba udari s temačnostjo in zvokom nečesa, kar me iz nekega razloga spomninja na Jahreszeiten nemških Nargaroth. Tretja skladba in drugi single s plošče, Canary Yellow, predstavlja vrhunec plate. Postreže z odličnim riffom, ko »post« uvod preide v »black« kitico in je najhitrejši na albumu. Album se nadaljuje s podobnim tempom, izmenjujoč med kontrasti počasnejše/počasi, temno/temnejše. Izstopa samo melodična balada Night People z gostujočo vokalistko Chelsea Wolfe, ki je tudi edina pesem na albumu, ki pade pod pet minut.

Deafheaven in njihov četrti album niso čisto black metal. Prav tako niso čisto post-metal, shoegaze, emo, screamo ali katera druga oznaka, ki se pojavlja v povezavi s skupino. Niso čisto, so pa vse po malem. In verjetno je prav ta zmožnost zasedbe, povezovanje nepovezljivega, iskanje podobnega v različnem to, kar ji prinaša odobravanje javnosti in kritikov. Vsekakor je bil pri poslušanju to velik plus tudi zame, saj si drugače nikoli ne bi predstavljal, da lahko po Skandinaviji dišeč riff na eni struni tako dobro deluje z izrazito ameriškim emo riffom. In to v istem komadu, eden za drugim.

Štirje od sedmih komadov prestopijo mejo desetih minut in občasno se zdi, kot da so podaljšani na silo. A vedno, ko pridejo do stopnje, da bi lahko postali nadležni, se nekaj spremeni ali pa se končajo. Razvlečenost vseeno le je prvina posta.

Tehnično gledano je izdelek vrhunski. Zvok ni nič novega, a deluje. Izvedba na mestu. Songwriting je zanimiv in skladbe niso dolgočasne, četudi se zdi, da so kot nametane na album, vseeno delujejo kot celota. In četudi si ne morem priti na čisto, ali mi je album všeč ali ne, je vsekakor vreden poslušanja. Sploh ob tem času, ob zimi, ki to je, ampak ne čisto.

SORODNE VSEBINE:
10. 2. 2012Deafheaven, Hierophant / Novice
29. 7. 2015Deafheaven / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
25. 3. 2019
Rapture, Violent Definition
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
26. 3. 2019
Rotten Sound, Implore
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
27. 3. 2019
Crypt Trip
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
27. 3. 2019
Septicflesh, Krisiun, Diabolical, Xaon
Orto Bar, Ljubljana
28. 3. 2019
Incantation, Defeated Sanity, Skinned
Viper Room, Dunaj, Avstrija
29. 3. 2019
Higher On Maiden
Orto Bar, Ljubljana