Čeprav Belgijci Emptiness delujejo že skoraj dvajset let in so svoj prvi dolgometražec izdali leta 2004, jim je pravi preboj iz popolnega undergrounda uspel šele skoraj desetletje kasneje z albumom Nothing But The Whole. Slednji je s svojo precejšnjo neobičajnostjo pritegnil kar nekaj pozornosti v metalskih krogih in številnim ljubiteljem ustvaril visoke apetite za naslednji plošček.

Slaba tri leta kasneje so Emptiness nazaj s petim dolgometražnim izdelkom, ki sliši na ime Not For Music. Enako kot predhodnik nam postreže s sedmimi skladbami, ki skupaj dosežejo okrog štirideset minut predvajalnega časa. Emptiness še vedno ostajajo žanrsko izmuzljivi; čeprav se tako kot na predhodniku gibljejo v atmosferično orientiranem death metalu počasnejšega do srednjega tempa s posameznimi sledmi black metala, je tu obenem prisotno še nekaj, kar glasbeno celoto naredi mnogo bolj unikatno kot bi sklepali zgolj na podlagi vsote njenih posameznih naštetih elementov. Na Not For Music se Emptiness sicer pogosteje oddaljijo od svoje »metalnosti« in na trenutke je le še vokal tisti, ki jih nekako ohranja znotraj omenjenega žanra. Na prejšnjem albumu me je vokal sicer neredko spomnil na počasnejšo različico Deathspell Omega, tokrat pa težko najdem kakšne (s)podobne primerjave. Pri večini skladb gre pravzaprav za recitiranje, ki sem ter tja zveni skoraj kot glasen šepet, kar sicer pogosto lepo sovpada z glasbeno podlago, občasno pa izpade malce prešibko. Zlasti uporaba »retro« klaviatur je tista, ki na trenutke izpodrine večji del »metalnosti« in poskrbi za nenavadno glasbeno mešanico, ki si zasluži pohvalo vsaj z vidika originalnosti (eden izmed takšnih primerov je npr. predzadnja skladba Ever). Album kot celota je sicer na splošno temačen in v določenih trenutkih celo srh zbujajoč (vsekakor v pozitivnem smislu), kar poskrbi za prijetno glasbeno izkušnjo.

Po kakovosti se Not For Music močno približa predhodniku, vendar si želim, da bi bili Emptiness v prihodnje še bolj (pre)drzni ter pogosteje prestavili v višjo prestavo, ne zgolj kar se tiče tempa skladb temveč predvsem na področju eksperimentiranja pri komponiranju, saj poslušalec ob poslušanju neredko dobi občutek, da bi se iz tovrstne glasbene podlage dalo izvleči še več. Občasno se sicer vse odlično poklopi (npr. v komadu Your Skin Won't Hide You), drugič pa izpade rahlo nedodelano. Vsekakor pa gre za še en zanimiv album zasedbe, na podlagi katerega lahko ljubitelji s (previdnim) optimizmom čakajo na njegovega naslednika.