S predhodnikom Skywards je Nemčija dobila death metal band stare švedske šole, ki dosti obeta, njihova podoba pa je še nekoliko preveč slonela na vplivih predvsem At The Gates in ostalih takrat znanih bandov iz Göteborga.
V nasprotju s tistimi izmed tipa prej omenjenih bandov, ki so se tekom let oddaljili od svojih začetkov, pa Fragments Of Unbecoming na Sterling Black Icon niti malenkost ne kažejo, da si od njih tudi lahko obetamo podoben razvoj. Nemci so postali še bolj brutalni, bolj surovi in bolj grobi. Ne glede na dejstvo, da ne štedijo s tipičnimi švedskimi oziroma maidenovskimi kitarskimi harmonijami, podoba albuma v največji meri ne sloni na njih in z redkimi izjemami, na primer Dear Floating Water, ne igrajo osrednje vloge. Pomembnejšo vlogo tu igra njihovo kombiniranje z blast-beat in double-bass napadi ter pestro, agresivno riffovsko podlago. Sedaj jim je že uspelo najti bolj samostojno podobo in sicer tudi na račun zelo razgibano in dinamično strukturiranih skladb, z veliko spremembami med mid tempom in brezkompromisnim brutaliziranjem ter izmenjevanjem dveh vokalov, krulečega in nekoliko nižjega in agresivnejšega. Glasba je vseskozi izredno intenzivna, kljub kompleksnejšemu materialu pa se najdejo tudi kakšne bolj direktne, manj zahtevne skladbe, album pa popestrijo tudi s krajšimi, instrumentalnimi intermezzi oziroma uvodi v posamezne skladbe ter klavirskim outrom. Tako se dela te stvari!

Matjaž