Za imenom Front Beast stoji en človek, Avenger, ki sicer deluje še v bandih (seznam skopiran iz Metal Arhivov), kot so Angel Of Damnation, Black Priest Of Satan, Exorcism, Hekate, Necroslaughter, Nocturnal, Phantom, Shrine, Szarlem, Terrorazor. Dolg seznam bandov, v katerih igra Avenger, gre nekako z roko v roki z dolgim seznamom izdaj, ki spremljajo recenziran black metal projekt od njegove ustanovitve leta 1999. Pod imenom Front Beast je namreč v štirinajstih letih delovanja luč sveta ugledalo kar sedemindvajset različnih izdelkov, povečini EP-ji in spliti, Demon Ways Of Sorcery pa je zadnja izdaja na tem dolgem seznamu in hkrati »komaj« drugi celovečerec (stanje povzeto po Metal Arhivih na dan 4. julij 2013).
Podatki iz prvega odstavka so dokaj zgovorni, saj med drugim recimo nakazujejo idejno raven, okoli katere se Front Beast besedilno sučejo, in dovoljujejo špekulacije o (ne)kakovosti banda, ki mu kljub zelo obširni diskografiji tudi po štirinajstih letih uspe delovati v anonimnem podzemlju. In zakaj je temu tako?
Demon Ways Of Sorcery je idejno black metal osemdesetih in devetdesetih prejšnjega stoletja, je riffovsko usmerjen in na thrash/speed metal naslonjen black metal, je black metal v slogu Bathory in Venom ter zgodnjih Emperor in Darkthrone. Do tukaj vse v zelenem območju in tako bi tudi ostalo, če album po eni strani ne bi bil preveč enostaven. Kar so si zgoraj našteti bandi pred dvajsetimi leti zaradi odkrivanja novih glasbenih teritorijev ali danes zaradi lastne bogate zgodovine z odobravanjem fanov lahko in si še zmeraj privoščijo, to pri nekem neznanem bandu pač ne deluje. Osem srednje hitrih komadov (na trenutke že skoraj doomovsko počasnih), ki stavijo po večini na en ali dva riffa in tega neskončno dolgo ponavljajo in obračajo, enostavno niso dovolj izvirni, da bi spodnja čeljust padla na mizo od navdušenja. To se pri nekaterih komadih sicer prične prebujati, a ko možgani zaznajo obče poznane ritme, se navdušenje spet uleže k počitku.
Po drugi strani bi lahko Demon Ways Of Sorcery zaradi relativno počasnih ritmov tudi enostavno označil kot »ni moja skodelica čaja«, dejansko pa sem pri albumu vztrajal samo zaradi efekta na vokalu, ki me je ves čas spominjal na demo Wrath Of The Tyrant iz hiše Emperor. Na idejni ravni pri Front Beast v letu 2013 sicer vse »štima«, a na izvedbeni ga tepe pomanjkanje lastnih idej.