End Of The World in No Way Out sta albuma, ki v začetku osemdesetih let ljubiteljev hard & heavy zvokov nista pustila ravnodušnih in tudi danes si ju NWOBHM privrženci rade volje kdaj zavrtijo. Če ne po omenjenih albumih, pa morda kdo ta band pozna po njihovem najbolj znanem singlu No Way Out? Govora je o zasedbi Gaskin, ki poleg igranja na kultnih heavy metal festivalih ustvarja tudi nov material. Tega se je nabralo dovolj za nov album, četrti po vrsti, Edge Of Madness.
Gaskin že v svojih začetkih niso bili povsem klasičen NWOBHM band. V glasbo so namreč radi vključili kak blues riff, pa tudi spogledovanje z melodičnim hard rockom ni bilo le občasno. Tudi danes Gaskin ne žagajo tako heavy kot večina njihovih »stanovnih kolegov« in mlajših sodobnikov. Lahko bi rekli, da se svojega stila tudi trideset in več let po ustanovitvi še vedno držijo. Osnova nekako ostaja melodični hard rock, v katerem se tisti »hard« del včasih izgubi, spet drugič pa preide v heavy. Edge Of Madness se ne more kosati z danes izstopajočimi heavy metal albumi niti ni na nivoju prvih dveh (material ni tako prepričljiv, manj je ostrine, melodije niso več tako nalezljive, vokal je izgubil na vpadljivosti itd.), vseeno pa gre za kar soliden izdelek. Energična Heart Like Thunder, rockerska Damnation in epsko zastavljena naslovna skladba kažejo, da zna Paul Gaskin s soborci še vedno delati dobre komade. Odigrati dobro solažo Paulu ne predstavlja nobenega problema, saj je kot kitarist vsekakor bolj prepričljiv kot vokalist. Vokal se zdi kar preveč melanholičen in je žanrsko dokaj neobičajen, po drugi strani pa ima nek svoj čar in sovpada z bolj temačno, večinoma osebno izpovedno sliko albuma.
Novih privržencev Gaskin z Edge Of Madness ne bodo dobili, sedanjih navdušili ravno ne bodo, kakšno ušesom prijazno urico jim pa le bodo privoščili.