Po treh silno (pod)povprečnih studijskih celometražcih sem počasi opustil upanje, da bodo Graveworm še kdaj izdali kaj vsaj delno zanimivega. Oznanitev še enega generično naslovljenega albuma Ascending Hate s še bolj generično naslovnico nekaj mesecev nazaj gotovo ni nakazovala, da bi se negativni trend po dobrih desetih letih (od ploščka (N)Utopia) obrnil na bolje. Vrnitev Stefana Unterpertingerja, enega izmed ustanovnih Stefanov – pardon, članov –, v letu 2012 (po več kot devetletni odsotnosti) je sicer povrnila nekaj upanja, da bo z njim prišla nazaj tudi kvalitetnejša glasba, vendar je žal njegov prihod sovpadal z odhodom dolgoletne klaviaturistke Sabine Mair, katere aranžmaji v glasbi Graveworm še zdaleč niso imeli tako zelo nepomembne vloge. Začuda pa izpraznjenega mesta klaviturista (vsaj uradno) ni zapolnil nihče in kazalo je, da bo na Ascending Hate prvič v zgodovini banda ta instrument manjkal. Pri marsikateri drugi zasedbi bi bilo to prejkone pozitivno, toda ne v primeru Graveworm, kjer so simfonični vložki vedno predstavljali enega izmed temeljev njihove glasbe.
K sreči pa že prvi komad, ki sliši na ime The Death Heritage, pokaže, da so klaviature še vedno enako pomemben člen glasbe Graveworm kot nekoč (čeprav še vedno nisem prepričan, kdo je to mesto na koncu zapolnil). Pri omenjenem prvem komadu lahko tudi vidimo, da se Graveworm na vse pretege trudijo (za razliko od zadnjih treh albumov, ko poslušalec ni imel tega občutka), da bi priklicali nazaj vsaj nekaj trenutkov stare slave, kar pa jim skozi celotni plošček občasno tudi uspe (npr. zlasti začetek pesmi Downfall Of Heaven ali pa v zaključnem komadu Nocturnal Hymns, Pt. II (The Death Anthem) ter še nekaterih drugih trenutkih ploščka). Kljub vsem vloženim naporom pa je vseeno videti, da so Graveworm po dobrih dveh desetletjih delovanja že precej upehani, in ne več tako navdahnjeni kot nekoč. Produkcijsko se sicer Ascending Hate bistveno ne razlikuje od predhodnikov, je pa pri večini komadov zaslediti več melodičnih kitarskih vložkov, za kar sklepam, da je zaslužen predvsem povratnik Unterpertinger. Seveda pa je še vedno najbolj prepoznavni del Graveworm vokal Stefana Fiorija, ki kot vselej suvereno prehaja med globokimi growli in kričečim vreščanjem. Tudi tokrat pa Graveworm postrežejo s priredbo, in sicer se lotijo komada Runaway zasedbe Bon Jovi, ki pa ga ne bi želel vrednotiti, saj samih priredb nikoli nisem jemal kot preveč resen del njihove glasbe.
Graveworm sicer še niso tam, kjer so končali pred desetimi leti (in resnici na ljubo vprašanje, če sploh še kdaj bodo), vendar pa Ascending Hate predstavlja njihov najbolj spodoben izdelek v zadnjem desetletju in bo vsaj malce popravil slab okus, ki so ga pustili predhodni trije albumi.