Hell. Kult NWOBHM. Obskurna prikazen monstruoznih razsežnosti. Peklenska entiteta je konec tisoč devetsto enainosemdesetega leta nastala na pogorišču Race Against Time in Paralex (White Lightning EP dotičnega banda sta legendarni Geoff Barton, glavni urednik glasbene revije Sounds, ki je »dostavljala« rock celotni Angliji v sedemdesetih in osemdesetih, ter Lars Ulrich opisala kot enega izmed vplivnejših audio izdelkov iz obdobja začetka Novega vala britanskega heavy metala) in v združitvi obeh se je odprl pekel. Hell so bili s strani glasbenih »kritikov« v osemdesetih kruto prezrti, kljub nenehnemu koncertiranju in za tisti čas »nečloveškemu« nastopu.
Preveč nerazumljivi, preveč ekstremni, preveč okultni, preveč glasbeno inteligentni, razumno dostopni le »razsvetljenim«. Po 1986 končno podpisani pogodbi z Mausoleum in začetku snemanja plošče je založba ravno, ko bi morala izdati ploščo, zašla v bankrot, kar je rezultiralo v samomoru pevca/kitarista Davea Hallidaya v letu 1987.
Band je v na vsakem koncertu iz prvih vrsti spremljal najstnik po imenu Andy Sneap, ki je ustanovil svoj »okultni« band, Sabbath, in kasneje postal eden izmed najbolj cenjenih metal producentov (Megadeth, Exodus, Testament, Nevermore, Blaze, Arch Enemy itd.). Band je pred leti začel razmišljati o reunionu, Kevu Bowlerju se je na vokalu pridružil starejši David na vokalu, Sneap pa je bil logična izbira za kitaro in producentsko palico. Hell so po tridesetih letih obstoja končno izdali svoj prvi album. Deset klasik iz osemdesetih so posneli v Sneapovem studiu, rezultat pa je, milo rečeno, fenomenalen.
Komadi zvenijo epsko. Dejstvo. Tu ni minimalizacije, interakcija instrumentov je pogojena z izrednimi lirikami, ki so bile takrat, v samem začetku osemdesetih, dejansko duhovno podkrepljene in izvedene na več kot le visokem nivoju. Kitare brezkompromisno reanimirajo originalne komade, bobni so naravni, vsi elementi so točno tam, kjer jim je mesto, ujemajoče. Bowler, sicer gledališki igralec, vokalno genialno povrže glasovne ostanke pokojnega Hallidaya, metalsko opravi svoje delo ter daje vedeti, da še kako ve, kako je v peklu.
Sneap enostavno zna. Zna relevantno približati in združiti staro z novim, preteklost s sedanjostjo, je mojster najvišjega ranga. Kar je storil z vsemi thrash bandi ter predvsem s ploščo Accept lani, torej z večino klasičnih zvrsti, je najboljše kar se je zgodilo metal bandom od dela Martina Bircha, Maxa Normana, Fleminga Rasmussena ter Neila Kernona naprej. Nevprašljivo poznavanje metalske audio umetnosti in mesena, večna ljubezen do metala, brez kompromisov, je iz njega naredila kip, ki ga bo zelo težko pre/podreti, kadarkoli.
Human Remains zveni napadalno, rdeče, z eno besedo: peklensko. In prav je tako, saj prihaja direktno iz pekla. Pekel se je po petindvajsetih letih ponovno dokončno odprl, Hell so prvič po letu 1986 nastopili v živo v Nottinghamu maja 2011. Upajmo, da jih bo zaslužena pogodba in odobravanje metalske populacije pripeljalo na turnejo. Obsežno turnejo po celem svetu, na festivale … doživetje, ki bi si ga zaslužili že trideset let nazaj. (O)Kultno!