Po obdobju daljšega mirovanja, odpustu s strani prejšnje založbe, iskanju nove, popolni zamenjavi zasedbe, v kateri je od prejšnjega albuma On The Edge ostal le frontman Martin Steene (medtem poje tudi pri Force Of Evil), je slednjemu le uspelo postaviti band na noge. Album številka tri tako za danske power metalce Iron Fire predstavlja nek nov začetek in naslov bi lahko v sebi nosil nekaj simbolike v smislu odgovora na vse težave, ki so band pestile v zadnjem času.
S prvima dvema albumoma si Iron Fire v obdobju vzpona power metala niso pridobili nekega pomembnega statusa in tudi sedaj, ko le ni več take poplave tovrstnih bandov, z Revenge ne bodo igrali pomembnejše vloge na sceni. In to kljub dejstvu, da jim je uspelo narediti manjši kakovostni preskok v glasbi. V novi postavi Iron Fire kažejo agresivnejšo podobo, riffi so postali ostrejši, prinašajo več življenja, občasno rahlo tendirajo k thrashu, prodornejša je tudi produkcija. Pri tem melodičnega faktorja niso postavili ob stran, v kakšne kičaste, vesele vzorce se mogoče s kakšno izjemo ne spuščajo, ne uspe pa jim narediti neke res močne melodije, naj gre za instrumentalno področje ali vokalne linije, kjer pa tudi vokalistu primanjkuje karizme oziroma sposobnosti dvigniti nivo skladb na višjo raven. Tudi ideje pri komponiranju so premalo privlačne in izrazite, da bi bil Revenge lahko kaj več od solidnega albuma in da bi mogoče navdušil še koga več od die-hard fanov, ki bi težko pričakovali njegov izid. Na dogajanje na power metal sceni pa lahko Iron Fire z Revenge vplivajo toliko kot rezervni igralec v nogometu, ki vstopi v igro deset minut pred koncem pri rezultatu nič proti štiri.