Integracija gotike ali gotskosti v metal je že po naravi našim ušesom preljubega glasbenega žanra nekaj, kar je bilo glede narave metala, ki med drugim raziskuje mračno, prikrito, do neke mere tudi tabuizirano, in magično ter artikulirano kaže (in ne po punkersko dadaistično) neprijetne podobe sveta ter napada in postavlja pod vprašaj etično-moralne podstati zahodnih družb, nekaj samoumevnega. Vključevanje gotskosti v metal je potakalo na dva načina. Na endogenega, ko so ustvarjalci metala začeli posegati po (literarno-vizulanih) gotskih vsebinah (npr. stari Paradise Lost in Anathema oziroma kasneje Moonspell in tudi Samael) in endogenega (zunanjega), ko so ustvarjalci gothic rocka začeli »metalizirati« glasbeno matrico slednjega.

Nekako v drugo skupino sodi plošča Regret Nemcev EverEve – gothic metal zasedbe, ki smo jo pred davnimi leti imeli priliko videti in slišati v živo v Sežani. Izdana je bila po smrti dotedanjega pevca, kateremu je tudi namenjena v spomin. Sestavlja jo devet pesmi v skupni dolžini nekaj manj kot tri četrt ure. V splošnem gre za strukturno nezahtevno glasbo, ki svoje sporočilo gradi na zanimivem vokalu (katerega pevec odlično uporablja pri slikanju različnih čustvenih podob) ter večkratnem ponavljanju refrenskega dela, kot bistva pesmi.

Misery's Dawn odlično napove, v prikaz katerih čustvenih stanj se bo usmerila plošča: kratkost ali minljivost in bedo našega življenja ter brezsmiselnost našega obstoja. Gre za odlično nadgraditev okostja gothic rocka in ožilja elektro-gothica s kožo in mišičevjem metala. V splošnem kitaram sicer še ni puščena polna rušilna moč metalskega zvoka, saj so nekoliko zadušene, vendar s tem ni nič narobe. Še več, z ustreznim izmenjevanjem in dopolnjevanjem elektro delov z metalsko glasbo na gothic rock kompozicijski osnovi, »preplaščeni« z markantnim vokalom, se razvije uvod v ploščo, ki pri poslušalcu ustvari radovednost.

Sledi ena boljših pesmi na plošči, Fall Into Oblivion, v kateri beat bobnov (ali gre morda za ritem mašino?) vodi igranje klaviatur in kitar. V mračen in utesnjujoč ambient glasbe – »only among the stars, there lies freedom« – se priključi še sintetiziran oziroma modificiran pripovedujoči ženski glas, ki še pridoda k občutku neke mračne praznine. Sicer pa ponavljajoče ponavljanje naslova pesmi – kot refrena, v kombinaciji z ritmom bobnanja in zategnjenimi kitarami kar kliče po plesu s polomljenimi, pol zombijsko-sunkovitimi in nepovezanimi gibi.

Moja absolutna zmagovalka na plošči je tretja pesem Kolyma. Gre namreč za epsko pesem, ki združi izpovedovanje glavne gotske rdeče niti plošče: bede in minljivosti človekovega obstoja z opisom Kolyme – z zlatom in lesom bogate regije na Severovzhodu Sibirije, kjer so (znotraj polarnega kroga) stali številni najhujši gulagi (poleg tistih v Norilsku in Vorkuti) v Sovjetski Zvezi. V začetku predstavi vse trpljenje življenja tistih, ki so bili poslani tja, nakar pokaže minljivost njihovih muk in dela, saj je na koncu gozd prerasel barake, zidove in ograje, beg iz katerih je pomenil skoraj gotovo smrt: »Land of gold and land of death, a graveyard for the lost«. Poleg dobe kompozicije pesmi, odlično (s ciljem posredovanja jasnih sporočil) zamišljenih refrenskih delov in vokala, dajejo posebno vrednost pesmi tudi klaviaturski vložki, sploh tisti, ki oponašajo zvok siren v taborišču v primeru zaznanega poskusa pobega iz te grobnice za (še) žive.

Najlepši glasbeni prikaz preraščanja tesnobe v obup predstavlja Passion and Demise. Pevčevo pripovedovanje že na začetku pesmi, ob jokanju kitar in predvsem zaradi jasno slišnega basa, »napove« tesnobno strašljivo atmosfero pesmi. Prehod vokalnega dela iz pripovednega v petje še jasneje izriše čustvi tesnobe in utrujenosti. Prehod pesmi v agresivnejši, z zadušenimi distioziranimi kitarami oplemeniten del pesmi ter vokalnim ponavljanjem refrena (oziroma naslova pesmi) mojstrsko preobrazi občutke tesnobe v stanje obupa.

The Eclipse of the Seventh Sun je instrumental, ki si ga je najbolj mogoče zapomniti po nekem nedorečenem zvoku (čeravno gre za instrumental), ki naj bi nekako spominjal na čisti vokal. Igranje kitar je nekoliko zadušeno medtem ko zvoki klaviatur delujejo nekoliko zadeto oz. Zatripano ... pesem gre lahkotno v ušesa in hitro iz njih. Podobno velja za pesem Dies Irae, Redemption pa zaznamuje predvsem to, da se edino v njej kitare »spustijo z verig« in oklepov gothic rocka ter se vsaj za kratek čas po metalsko razdivjajo.

Na plošči se nahajata tudi dve interpretaciji klasike The House of the Rising Sun, legendarnih The Animals. Očitno ima pesem, verjetno zato, ker opiše bedo usode življenja zapornika, podobno kot stvaritve Michaela Jackosna v t. i. imenovanem nu-metalu (ki seveda ni metal), neko kultno pozicijo, saj so po njej posegli številni mojstri gothic metala, tudi meni neponovljivi, večni in edini, Finci Sentenced. No, prva pesem naj bi bila »standardna«, medtem ko naj bi bila druga verzija t.i. limited Club Edition. Vse v vsem gre po mojem dojemanju za dva dela (čeprav gre za dve zaokroženi celoti) istega sporočila pesmi. Pesem/pesmi sta glede na original odigrani »baročno« tj. okrašeni z sampli ter klaviaturami in precejšnjo svobodo kitarskih interpretacij. Kitare zvenijo trdo, na trenutke celo thrashersko, poleg tega je opazna tudi reinterpretacija besedila, kar seveda nič ne moti. Pod črto, pesem oziroma pesmi zvenita zanimivo.

Glede na naravo glasbe in besedil sem si dostikrat postavil tehnično vprašanje: mar je v gothic metalu mogoče ustvariti balado? Pesem Where No Shadows Fall mi je dala odgovor, da je tudi to mogoče. Začetni, bolj elektronski del pesmi (imejte na umu, da gre zgolj za del in ne celo pesem) se od standardnih elektro pesmi razlikuje po tem, da se veliko bolj razvije v raznolikost kot velika večina elektro-gothic pesmi v svojih celotah. S priključitvijo petja, ki je v tej pesmi globlje kakor drugje na plošči, in igranja električnih kitar, pesem dobi svojo prekrasno metalsko naravo. Domiselno zastavljena kombinacija metala in elektronskih elementov pričara žalobno vzdušje. Prepevanje refrenskega dela z globljim čistim glasom v metalskih delih pesmi ustvari zanimivo kombinacijo občutkov »v ušesih«, saj na eni strani dodatno okrepi intimnost oziroma osebno doživljanje žalosti, na drugi pa doda kanček strašljivosti. Mnenja sem, da ta pesem predstavlja nekrolog slovo skupine od svojega nekdanjega pevca, ki je s samomorom »prekinil« sodelovanje z bandom.

Zakaj je torej plošča posebna oziroma zakaj je dobra? Predvsem zato, ker se je v primerjavi s prvencem Seasons iz leta 1996 z novim pevcem in drugačnim pristopom k igranju gothic metala skupini uspelo preobraziti iz žal dolgočasnega in generičnega gothic metala v zelo všečen večdimenzionalen in zanimiv elektro-gothic metal.