Sprva se je na YouTube pojavila »death metal interpretacija« na risanko SpongeBob SquarePaints. Vsi smo se spraševali, kateri je ta ansambel, ki gode ob tej interpretaciji. Izvedeli smo, da gre za neko deathcore zasedbo z najbolj čudnim imenom – Job For A Cowboy (JFAC). JFAC takrat niso imeli niti albuma, pa smo jih vsi poznali po EP-ju Doom. Dve leti po Doomu je končno prišel album, imenovan Genesis.
Na začetku je kazalo, da gre spet za band, ki se zgleduje po The Black Dahlia Murder, pa vendar so ti »kavbojci« bolj jezni. Niti Clint Eastwood in italijanski špageti vestern se ne morejo primerjati z masakrom, ki ga povzročajo JFAC na Genesis. Deathcore, ki je prevladoval na Doomu, tokrat ni prioriteta. Genesis je usmerjen v bolj death metalske vode. Res pa je, da zaradi nizko uglašenih kitar z metalcorovsko distorzijo daje vtis modernosti, s čimer se danes bandu takoj pripiše končnico core. Vseeno pa JFAC postrežejo s hitrimi death metalskimi prijemi s kombinacijo počasnejših, ki imajo tudi doomerski pridih. Slišati je tudi kakšne solaže, ki bi lahko bile malce daljše. Že ptički čivkajo, da danes skupina ne more uspeti, če nima ekstremnega bobnarja. Pri JFAC prisoten Elliot Sellers obvlada vse možne death metal tehnike. Takih bobnarjev Amerika danes premore veliko. Kar poglejte si recimo novega bobnarja od Hate Eternal. Pevec Johnny Davy se izkaže z zelo dodelanimi vokalnimi linijami, njegovo kruljenje in kričanje pa je celo razumljivo. Ne poje podobno mnogim death metal skupinam, pri katerih človek dobi občutek, da imajo težavo z izgovorjavo. Genesis mine v pičle pol ure. Vmes padeta še dva ambientalna komada, ki delujeta bolj kot fillerja.
Kakorkoli že, Genesis je soliden izdelek, JFAC pa imajo potencial, da naredijo veliko več. JFAC pa se lahko dokončno potrdijo, da so deathcore s tem, da jih je produciral Andy Sneap. Sicer pa Sneapu nismo nikoli nič očitali, ker vsak njegov izdelek zveni super. Deathcore gor ali pa dol.

Primož