Finske pošasti so se po manj kot enem letu ponovno vrnile, tokrat z best of albumom. Pa res potrebujemo best of album po le dveh ploščah?
Verjetno tiči razlog v dejstvu, da sta bili prvi plošči distribuirani le v Nemčiji in Skandinaviji, drug, manj prijeten pa je morda to, da Lordiju in prijateljčkom (ter prijateljici, da ne bo pomote) zmanjkuje idej in elana, kar se je poznalo že na prejšnji plošči, ki je vsebovala nezanemarljivo število »fillerjev«. Če pa niste slišali njihove glasbe oziroma ne posedujete nobene njihove plošče, je tale super izbira. Razen ponovitve napake z The Monsterican Dream, pesmi Bring It On (grrr, sovražim jo!), je plošča polna samih super komadov, kot so Devil Is A Loser, Would You Love A Monsterman, Blood Red Sandman in podobnih. Tu gre za pravi hard'n'heavy v stilu osemdesetih; žagajoči riffi, mid-tempo, oster, a ne previsok vokal in power refreni, podkrepljeni z besedili o takšnih in drugačnih pošastih.
Za lastnika obeh prvih plošč je tale izdaja povsem nerelevantna, za ostale dobrodošla. Za Lordi pa bi bilo sedaj verjetno najbolje, če bi se za dalj časa zaprli v studio in poskušali posneti ploščo na nivoju prvenca Get Heavy, drugače se jim ne obeta nič dobrega.

Grega