Z Nizozemske prihaja skupina Lucifericon, ki se skuša s svojim grobim in surovim death metalom postaviti ob bok rojakom Pestilence in Asphyx, hkrati pa se še pokloniti pred oltarjem floridskih veteranov ter se jim zahvaliti za vso inspiracijo ter vplive. Glede na to, da se šušlja, da band sestavljajo stari mački, ki so veščine pilili v Malicious Dream, Pentacle, Excision in Destroyer 666, se pričakovanja dvignejo na raven cepetajočega histeričnega otročaja. Pa mu Lucifericon ponudijo dovolj glasbenih sladkarij, da ta ne plane v jok?
Z nepotrebnim introm, ki naj bi s pritajenim bobnenjem stopnjeval napetost, skupina vsekakor udari mimo. Kot se izkaže, tudi v nadaljevanju nismo deležni pretirano večje evforičnosti.
Lucifericon prisegajo pretežno na srednji tempo bobnov, ki pa imajo precej plehek zvok, vendar ni povsem jasno, ali je krivec slaba produkcija, ležernost bobnarja ali morda oboje. Ritem kitara enakomerno in mirno brni, enako tudi globoki, odmevajoči in monotoni vokali. S svojo narativnostjo dajejo vtis, da pripovedujejo strašljivo zgodbo za lahko noč. In ko ob vsesplošnem zehanju že skoraj utonemo v spanec, nas predrami element, ki po mesijansko reši Lucifericon pred potopom v morje dolgčasa. To je vodilna kitara, ki v nepričakovanih trenutkih zareže s kot britev ostrimi black-thrash riffi. Prav tako strukturo skladb nasilno sekajo tudi rahlo heavy metalsko zveneče solaže, z ravno dovolj distorzije in zmaličenosti, da od njih zaudarja peklenska atmosfera. So pa ti redki dobri kitarski deli očiten tujek v sami strukturi glasbe. To daje vtis, da so ostali člani skupine pri sestavljanju skladb zavirali in zanemarjali kitarista, ki je dobil le nekaj priložnosti, da se strga z vajeti in znori. Upajmo, da dobi pri naslednjih glasbenih podvigih več moči in oblasti.
Lucifericon so z The Occult Waters želeli izvesti starodavno zvenečo death metal invazijo, končalo pa se je z zombijevsko šepajočim sprehodom. Razen nekaj zanimivih momentov nič pretresljivega.