Gothic metal je vse bolj prisoten tudi na švedski sceni, eni glavnih »newcomerjev« pa so Madrigal. Band je bil sicer ustanovljen pred tremi leti, pri uveljavitvi pa jim je bil v veliko pomoč In Flames pevec Anders Friden.
Madrigal se s prvencem predstavljajo v solidni luči. Na plošči sicer ne boste našli kakšnega hita, kot je to ponavadi pri gothic bandih, temveč osem po kvaliteti zelo podobnih pesmi. Vendar to ne pomeni, da tudi zvenijo vse enako. Ne, melanholičnost pri vseh mogoče daje tak občutek, vendar drugače moram reči, da jim raznovrstnost ni tuj pojem. Tako je za gothic glasbo opaziti veliko sprememb tempa, iz prve prestave hitro prestavijo v tretjo, četrto (govorim o vožnji z »gothic avtomobilom«, ne s »speed, thrash« dirkalcem). Imajo zanimiv, v glavnem čist, melanholičen vokal, ki pa na trenutke potegne tudi na death. Klaviature dajejo plošči žalosten prizvok in skrbijo za njeno harmonijo, bolj v ospredju pa so tudi bobni in težji kitarski riffi, ki spominjajo na Amorphis.
V zadnjem času smo ob poplavi finskih (pop) gothic metal bandov kar malo pozabili, da obstaja tudi drugačna gothic glasba; taka, kot jo igrajo Anathema, včasih Paradise Lost in tudi Amorphis. Elemente vseh teh bandov najdete tudi pri Madrigal.

Matjaž