Starodobniki s Floride se vračajo z albumom pod okriljem nove založbe. Nuklearni udarec so zamenjali s Century Media, kar je po njihovem mnenju korak naprej za band. V intervjuju za Blabbermouth so zaupali, da se že dlje časa počutijo kot »underrated« band in da je nova založba priložnost, da se to spremeni. Pravijo tudi, da se njihovi privrženci strinjajo z njihovim mnenjem. Upajo, da jih bo nova ekipa gnala k večjim ciljem ter jim hkrati stala ob strani. Vrača se bobnar Justin DiPinto, ki prinaša nove agresivnosti na tolkalih. Ostali člani so tu od samega začetka ter ravno tako optimistično naravnani. Brezkompromisno so torej napadli death metal sceno, ki so ji nekoč vladali, zdaj pa poglejmo, ali jih je zdelal zob časa ali so še vedno sposobni postaviti se ob bok mlajšim zasedbam z več energije in svežimi idejami.
Pred uradnim izidom celotnega albuma so predstavili komad Blood of the Fallen, ki verjetno ni nobenega ravno presenetil. Sam sem namreč bolj fan njihovih prvih albumov, predvsem zaradi samega sounda. Trenutno se material, ki ga izdajajo starejši bandi, precej ponavlja. Vsi so začeli zveneti isto, ker so zadeve sproducirane na visokem nivoju. Bobni posneti v nulo, kitare pa pojejo z ogromno »gaina«, a vseeno jasno. Malevolent Creation mogoče tu izstopajo le po vokalistovi barvi glasu. Zanimivo je, ko sem končno dobil album ter ga parkrat preposlušal, da mi je ravno ta komad ostal v glavi. Še zmeraj ne morem reči, da je dober, vendar je »catchy«.
Dead Man's Path se začne z istoimenskim komadom, precej minimalistično zadevo. Kitaram pustijo zveneti v nedogled, nekaj činel za spremljavo ter govorjen tekst. Kar nekoliko dolgočasna izbira, glede na to, ko se ta počasna gmota končno odmota, da takoj pričnejo žgati karseda hitro. Že res, da igrajo hitro, vendar v prvi polovici albuma ni zaslediti nobenih presežkov. Nobenih izvirnih riffov ni prisotnih. Še največjo grajo si zasluži Corporate Weaponry, komad, pri katerem en kitarski del zveni tako zelo podobno kot Tyrants od Immortal, da primerjave sploh ne morem odmisliti. Se opravičujem, če sem pesem s tole prispodobo slučajno komu pokvaril.
Album mi je postal všeč komaj po sredini, natančneje s šesto pesmijo, imenovano Resistance Is Victory. Tako nadaljujejo proti koncu z manj generičnimi riffi ter z več tehnike in energije. Tu se približajo bolj eksplozivnim bandom, obenem pa pokažejo, da znajo tudi počasne komade narediti brutalne. Tak primer je Extinction Personified.
Glede na vse optimistične izjave, ki so jih podali pred izdajo tega albuma, sem upal, da imajo asa v žepu. In če je kdo mislil, da lahko velike založbe iz njih naredijo bogove, lahko zdaj vidi, da to popolnoma nič ne vpliva na sam proces pisanja. Kot sem že prej omenil, mi je druga polovica všeč, in tudi kakšen komad ali dva se znata pojaviti na mojem seznamu priljubljenih. Še vedno pa si bom kot dotični izdelek raje vrtel The Ten Commandments in Retribution.