Nekaj nezemeljskega se je letos prebudilo iz peklenskega brezna in se z uničujočo erupcijo pojavilo na plan nekje v Združenih državah Amerike. Ta destruktivni stvor ni Cthulhu, Shub-Niggurath ali kateri drugi od Starodavnih, temveč tričlanski band, čigar ime se v človeškem jeziku izgovarja Muknal. Trojica bitij, ki ga sestavlja, ima v tipičnem stilu black metala nadeta lažna imena, fotografije prikazujejo zgolj temačne silhuete, njihovo poprejšnje udejstvovanje v glasbenih ali drugih posvetnih sferah pa je popolnoma neznano, tako da se nezavedno poraja vprašanje o njihovem dejanskem obstoju in človeški naravi.
Muknal proizvaja hrup, še najbolje opisljiv kot glasbena inkarnacija in manifestacija groze, tesnobe in pogube. Znanstveniki bi ta pojav označili kot atmosferično death/black metal mutacijo, nekaterim posameznikom pa bi prebudila podzavestne asociacije na Teitanblood, Mitochondrion ter Incantation.
Pričujoči izdelek je šele predstavitev in najava bodočega delovanja Muknal in kot tak izjemno impresiven. Čeprav sestoji le iz treh delov, poimenovanih Cruciation, Rotten Genesis in Eidolon ter traja le dobrih sedemnajst minut, je to ravno toliko, kot lahko duša in um smrtnikov prenese. Glasba Muknal je prvinsko surova, odmevajoče disonančna ter s precej podzemno produkcijo. Masivni zvočni zid, ki ga ustvarja ritem sekcija ter buldožersko brneče kitare, je na mestih dodatno začinjen s pogrebnimi zvoki klaviatur in nenavadnimi zvenečimi rifi, ki dobesedno sesuvajo skladbe, čez vse pa odmevajo demonično globoki vokali. Težko bi sicer rekli, da je glasba izredno inovativna ali kompleksna, kar tudi ni njen namen, je pa vsekakor konsistentno ritmično razgibana z nenehnimi preskoki, ki bombardirajo poslušalca. To je še posebej očitno v komadu Rotten Genesis, ki preide s počasnega doom tempa na brzino ponorelega vlaka ter nato zopet nazaj.
Muknal vsekakor znajo ustvariti uspešno kombinacijo mistične atmosfere in death metalske destruktivnosti. In čeprav ne morem reči, da je poslušanje njihove glasbe zaradi težkega in tesnobnega občutka, ki ga vzbuja, ravno prijetna izkušnja, vseeno napeto pričakujem, s kakšnimi zvočnimi abominacijami bodo svet pretresli v prihodnosti.