Po odhodu Neala Morsea iz progresivnih rock prvakov Spock's Beard je bila njihova glasbena prihodnost vprašljiva, kot tudi Nealovo nadaljnje udejstvovanje na glasbenem področju. Spock's Beard so se hitro postavili na svoje noge z zelo dobrim albumom Feel Euphoria, bojazen, da se Neal ne bi vrnil, pa je tudi bila odveč. Ni važno za kakšno pot se je že odločil, izražanju svojega dojemanja sveta in čustev v obliki glasbe se ni mogel odreči.
Ne bi bilo presenetljivo, če bi sedaj spremenil pot, po kateri je hodil s Spock's Beard, vendar je Testimony v bistvu nadaljevanje poti, ki jo je končal lani s Snow. Gledano z glasbenega vidika ni Testimony ni nič manj Spock's Beard album kot Feel Euphoria. Po strukturah pesmi in načinu komponiranja gre za njegov tipičen izdelek. Ni potrebno posebej poudarjati, da gre za zahtevne in raznovrstne kompozicije, po katerih Neal slovi. Klasične progresivne rock elemente je v največji meri kombiniral z akustičnimi, baladno usmerjenimi. Vendar je uporabljeni spekter še mnogo širši in sega do simfo rocka, gospela, jazza, do bolj eksotičnih zvokov. Temu primerna je tudi pestra uporaba raznih instrumentov, ki jih v prog rocku sicer srečujemo, a ne v tolikšnem številu. Testimony je zelo osebna, emocionalna plošča, Neal je svoje razmišljanje, oziroma bolje rečeno prepričanje, prenesel na papir. To je čutiti pri njegovem izražanju – petju ter igranju na instrumente. Večino instrumentalnega dela je opravil sam, največji poudarek pa je tokrat dal »vsestranskim« klaviaturam. V večjo pomoč mu je bil le kolega iz Transatlantic Mike Portnoy (Dream Theater), ki je pristavil svoj »piskrček« harmonični celoti.
Podobnosti s Spock's Beard so na Testimony več kot očitne, kar nikogar ne bo motilo, še najmanj Nealove fane; najbolj pomembno je, da se je vrnil. Zanimivo pa bo spremljati nadaljnji razvoj njegove in Spock's Beard kariere.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.