Ob bandu, kot je Negură Bunget, je že skoraj blasfemično, če človek navaja samo gola dejstva in letnice. Toda za opis bandovega tragičnega konca je tako še najlažje, zato se bom poslužil ravno takšnega načina. Leta 2009 so bobnar Gabriel »Negru« Mafa na eni in vokalist/kitarist Hupogrammos ter kitarist Sol Faur na drugi strani krenili vsak po svoje. Njihova skupna zgodba z imenom Negură Bunget naj bi bila pokopana, nakar se je Gabriel »Negru« Mafa odločil, da ne bo pokopal zgodbe, ki je več kot očitno še kako živa. Medtem ko sta Hupogrammos in Sol Faur pisala glasbo za Dordeduh, je Negru z novo ekipo pisal glasbo za Negură Bunget. S to je napisal kar 4 studijske dolgometražce, nakar je povsem prehitro v 42. letu starosti umrl zaradi srčnega napada.

Po Negrutovi smrti so si bili preostali člani banda takoj enotni, da je treba skupino dokončno pokopati, zaradi česar so leta 2018 tudi ustanovili neodvisen band Sur Austru. A s tem je v zraku ostala tudi nedokončana trilogija največjega romunskega atmosferičnega black metal banda, kar je očitno bila dovolj velika motivacija, da se je takratna »originalna« zasedba še zadnjič zbrala in to dokončala. Kar je bilo začeto z albumoma Tău in Zi, naj bi konec leta 2021 za vedno zaključil Zău. Na podlagi Negrutovih demo posnetkov bobnov je preostali del ekipe posnel vse ostalo in tako je nastal post mortem album, ki je vsaj idejno v skladu s tem, kako si je Negru predstavljal zaključek začete trilogije.

Logično je torej, da Zău ne zveni v celoti tako, kot bi, če bi bil Negru še živ. A kakršna koli ugibanja v tej smeri so tako ali tako brezpredmetna. Album je na voljo, vzemite ga v roke, kajti gre dejansko za zanimiv primerek atmosferičnega black metala. Zău se začne s pesmijo Brad, ki ji pripada skorajda tretjina celotne minutaže. Z dolgim uvodom, ki spominja na pogovor umrlih s tostranstvom ali dviganje megle nad transilvanskimi gozdovi – sami izberite, kar vam je ljubše – se pripravi teren za prvi stik z metalskim delom albuma. Ta ostaja spokojen in nas povsem naravno popelje do petja siren, ki zaključijo komad. Prav tako povsem naraven se zdi nato prehod na ptičje petje in piščali v slogu Machu Pichu, ki tvorijo uvod komada Iarba Fiarelor. Sicer tudi ta komad postreže z močnim metalskim jedrom, toda atmosferični elementi ponovno ohranijo skorajda ves čas dominantno vlogo. Na tem mestu se začne že jasneje kazati ponavljajoča struktura komadov, ki le v osrednjem delu kažejo metalske zobe, sicer pa je mnogo prostora posvečenega folklornim instrumentom, po katerih so sloveli Negură Bunget. Pesem Obrăzar morda še izstopi z nekoliko bolj izpostavljeno baskitarsko linijo, pesem Tinerețe fără bătrânețe me v drobcih spominja na stare izdaje te zasedbe, se pravi tam nekje do albuma 'n crugu bradului, ko so Negură Bunget še dejansko veljali za black metal band.

Če si ob koncu prejšnjega leta ne bi vzel čas in se poglobil v ta album, bi mi danes nevede bilo žal. Vendar ne v prvi vrsti zaradi Zău, kajti v prihodnje bom še nekaj časa posvetil ostalim albumom, ki sem jih v preteklosti izpustil, ker je ustanovna dvojica/trojica začela preveč preganjati meglo, pri tem pa pozabila še na druge nevarnosti transilvanskih gozdov, ki si jih je bil poslušalec skozi njihove prve albume prav tako sposoben predstavljati pred svojim duhovnim očesom.