Moje poletje je minilo v odkrivanju ženskega brazilskega stila. Tudi žena je pri tem aktivno sodelovala in priznala, da ta res osvežuje in vodi do dobrega počutja. Gola resnica je, da moramo ljudje poskusiti nove stvari, sicer ostanemo pri starih razraščenih navadah. Ne morem verjeti svoji sreči, da sem na kar treh festivalih (!) v živo videl brazilski stil (bivših) prijateljic.

Zgornje besede se nanašajo na brazilska banda Nervoso in Crypto, ki si delita skupno zgodovino in članice. Na kratko, dve članici Nervose sta zapustili band ter ustanovili svojo Crypto. Podrobnosti ne poznam in me niti ne zanimajo, a sklepam, da je bil kamen spotike vprašanje, kateri stil naj razgalijo. Medtem ko se je Crypta divergirala v bolj death metal, je Nervosa obdržala svoje prvine thrash/death metala. Tisti, ki je poslušal oziroma pozna oba banda, bo razumel, zakaj je bil razkol neizogiben. Kar ni nujno slabo: zdaj sta na voljo dva banda, vsak s svojim stilom. In s tem pozivam vse goreče retorike, da zanetijo debato Metallica versus Megadeth!

Nervosa so stare znanke thrash-death scene, njihovi začetki segajo v Brazilijo v leto 2010. Od takrat so svetu predstavile pet studijskih albumov, z najnovejšim Jailbreak, ki je izšel konec septembra. Gonilna sila in edina stalnica banda Prika Amaral je ponovno pokazala, da je evolucija zvoka naravna posledica nabiranja življenjskih (glasbenih) izkušenj ter odločitve, da thrash-death slog niti približno ne zapoveduje de facto omejitev.

Kot celota je album intenziven in raznolik v okviru thrash/death metala. Prepletanje tipičnega taka-taka-taka-taka-taka-taka thrash bobnov s podporo dvojnih pedal, melodičnih harmonij dveh kitar, solaž ter surovih riffov je dobro uravnoteženo in se isti element ne koncentrira preveč na enem mestu ter ne ubija dinamike glasbe. Vrhunski vokal podkrepi agresivno glasbo in bo stare šolnike prisilil k temu, da ga bodo primerjali s tistim od bivše vokalistke Arch Enemy Angele Gossow. Tempo je nastavljen na dokaj hitro stopnjo, dostikrat bi ga začetniki sloga iz osemdesetih težko dohajali. Kar se posameznih komadov tiče, bom kot vedno povedal isto. Nekateri so se me dotaknili bolj intenzivno, drugi pa so, kot je za subjektivno nezanimive stvari značilno, nevredni omembe odleteli mimo mene.

Moje prekletstvo je, da si rad zavrtim album kot celoto in ga poslušam od začetka do konca, brez prekinitev in odmorov, ne da bi se med poslušanjem pozanimal, na kateri stopnji glasbenega popotovanja sem. Zato mi prvih nekaj poslušanj ni dalo jasnih odgovorov, kateri komadi so »dobri« in kateri »slabi«, saj sem prepoznal zgolj meni osebno zanimive odseke albuma Jailbreak kot celote. V pomoč sem si ogledal uradne videospote, saj sem sklepal, da bodo Nervosa za snemanje izbrale tiste komade, ki so njim najljubši ali pa imajo komercialno gledano največji potencial. Videospot so si zaslužile tri pesmi, ki so opisane spodaj.

Uvodna Endless Ambition se dogaja v nekem industrijskem obratu, kjer se vari, reže in obdeluje kovine. Simbolika na posrečeni ravni, edino nervoznega direktorja, ki živčno spremlja borzo, nisem najbolj razumel. Seed of Death nudi melodičen epski uvod, nekaj podobnega kot v slogu komada The Patriarch od Kreator, preden eksplodira v kaos. Snemano v neokrnjeni naravi, solo na vrhu mostu, kot je bilo popularno pri glamu v 80-ih (plus mogoče kak spot od Steva Vaia in Joa Satrianija). Naslovni Jailbreak si drzne nositi isto ime kot album, zatorej domnevam, da mora biti ali najboljši komad albuma ali vsaj najbolj reprezentativen. »It is my jailbreak! Jailbreak, jailbreak, jailbreak!« se ponavlja mantra v baru, kjer se ljudje očitno zelo zabavajo. Brutalno iskren bom: ne najdem besed, s katerimi bi opisal glasbo albuma, ki mi nadvse tekne, a je ravno v tistem območju pričakovanega in relativno predvidljivega, kjer je težko pridigati o čem globljem. Morda bi bilo najbolj smiselno primerjati Jailbreak s predhodnikom iz 2021, tj. Perpetual Chaos, ki je po mnenju mnogih kritikov Nervosin magnum opus. V tem primeru je komentiranje enostavnejše: pri Jailbreak pričakujte zvok s Perpetual Chaos, a z dosti boljšo produkcijo. Kanček surove agresije zamenjajte z melodičnimi kitarskimi harmonijami in to je to!

Nervoso sem, kot že omenjeno, imel čast gledati v živo. Bile so dejansko moja osebna otvoritev letošnjega festivala MetalDays. Kljub okrnjeni zasedbi (poškodbi basistke) so pokazale impresiven nastop in dejansko me je ta obdržal zainteresiranega, da sem albumu Jailbreak sploh dal priložnost in se odločil recenzijo ponesti v širni svet. Brazilski stil sploh ni od muh, čeprav s tem nočem delati krivice pristajalni stezi, črtici, poštni znamki ali kosmatinki.