Od svojega nastanka leta 2002 so Bavarci Obscura sinonim za kakovosten tehničen death metal s številnimi progresivnimi in celo jazzovskimi elementi. Skozi svoj obstoj so večkrat spremenili postavo, kar bi lahko številne projekte destabiliziralo, za njih pa kaže, da je prav to pripomoglo k še večji karakterizaciji in evoluciji banda, ki je vedno uspel ustvariti kakovostne albume in se je prav tako izkazal tudi na koncertnih odrih.

A Valediction je 6. studijska plošča skupine, ki je za izredno tehničen death metal od nekdaj izstopala, istočasno pa je tudi dostopen vsem poslušalcem »težje« glasbe. To so Obscura dosegali z izrazitim okusom za melodije in uporabo struktur, v katerih so deli jasno zamejeni, tako da je kljub navidezni pompoznosti in prenasičenosti s »tehnikalijami« glasba vseeno razumljiva. Ploščo odprejo akustični arpeggii pesmi Forsaken, ki kmalu preidejo v vrtoglavi riffing in divje ritme, po katerih je skupina znana. Kummererjev growl se odlično spaja z glasbeno podlago, saj je tudi ta zmožen presenetljive melodičnosti. Sledi hitrejša Solaris, ki je agresivnejša, z večjim številom blastbeatov in bolj »metalskim« značajem, hkrati pa je kljub kompleksnosti enostavnejša in direktnejša od predhodnice. Za celoten album je značilno veliko število solaž in kompliciranih kitarskih tehnik, ki se pojavljajo zelo pogosto, a nikoli ne izpadejo kot le prazne tehnične vaje, saj razraščajo iz samih struktur pesmi in imajo res funkcijo gradnikov glasbe. Tretja pesem na plošči je naslovna, njen melodičen refren pa ima tako izredno energetski učinek kot tudi alternacija skoraj zaustavljenih in ponovno hitrih delov.

Ob bližanju sredini albuma se tudi stopnjujeta agresivnost in intenzivnost glasbe, katere zvok ostaja vsekakor izredno čist – vsak instrument ima svoj prostor in iz vsega vedno izstopa tudi basovska linija, ki je samostojna in ne le podvojitev kitar. Novejši element je v kompoziciji skupine uporaba čistega vokala, ki na primer nastopi v refrenih When Stars Collide. Pesem se začne s polnim zvokom in počasi stanjša teksturo do skoraj heavy metal solaže in počasnega odzvena v tišino. In Unity je klasičen death metal komad, kot smo ga že vajeni od bavarske zasedbe: težek, agresiven, kompleksen, hiter in bogat z ritmičnimi spremembami ter vokalom, ki je na momente bližji black metalu. Šesta pesem Devoured Usurper je verjetno najtežja na celotnem albumu, o čemur priča tudi vokal, ki je tokrat izjemno globok growl, vpet v bolj klasične metalske kompozicijske prijeme. The Beyond nadaljuje na liniji hitrosti in agresivne kompleksnosti oziroma skoraj pospeši ritme, kar kulminira v svetlih arpeggiih kitarskih solaž. Sledi Orbital Elements II, popolnoma instrumentalna skladba, ki je dedič skladbe Orbital Elements iz leta 2009 in, kot že sam naslov sporoča, popelje poslušalca v vesolje že z začetnim riffom ter uporabo jazzovskih elementov in kompleksnih ritmov v svoji sredini. The Neuromancer preide iz agresivnosti v skoraj neoklasicistične pasaže na kitarah, podprte s strani veščega bobnanja Davida Diepolda in basovske igre Jeroena Paula Thesselinga, ki jima sledi povratek s polno silo in odrezav zaključek. In Adversity je bolj temačnega značaja v primerjavi s preostankom albuma, a tudi tega včasih kot žarek temo presekajo melodične pasaže in svetle solaže. Album zaključi Heritage, ki z začetnim riffom s čistimi kitarami nekako tudi zaokrožuje celoto in je med najbolj progresivno navdahnjenimi skladbami.

Bavarska peterka se je z A Valediction ponovno izkazala kot izredno zanimiva in nikoli dolgočasna ter vešča lastnih tehničnih sposobnostih, s katerimi pa nikoli ne pretirava. V nasprotju z imenom skupine deluje glasba kljub svoji brutalnosti izjemno »svetlo«, kot žarenje zvezde v mrzli temi vesolja, kar je tudi posledica ne le zvočnosti, ampak tudi kirurško natančne pazljivosti na vse podrobnosti na ravni kompozicije.