Naslov albuma v nemščini, kozel ter dve kozji glavi z golim ženskim telesom na naslovnici, v ozadju temačen grad ter lobanje, ponovljeni goli telesi na zgoščenki, na zadnji strani seznam pesmi ter dva dolgolasca s sončnimi očali. Tako kot je glasba stvar okusa, tako bi se dalo razpravljati tudi o zunanjem videzu zgoščenke. Osebno za opisanim ne vidim nič drugega kot skupek klišejev, ki naj bi na meni nerazumljiv način tvorili smiselno celoto. Morda sarkazem? Jasno je torej, da me je kot strastnega zbiratelja zgoščenk v primeru druge studijske izdaje avstrijskih black metalcev Obsidian Chamber pritegnil le naslov v nemščini, ki pa s samim dizajnom tako ali tako nima nobene zveze. Der Gesang der Fliegen bi lahko v slovenščino prevedli recimo kot »Petje muh«, ali če uporabim analogijo prevajanja filmskih naslovov: »Ko muhe pojejo.«
Cerkveni zvonovi, godalni orkester, v ozadju bukanje svinj, naraščajoča napetost, bližanje prvemu komadu. Za eno minuto in petinpetdeset sekund se zdi, da prvi vtis vara in da se za klišejsko zunanjostjo skriva glasbena vsebina z globino. Toda žal Der Gesang der Fliegen ne ponudi dosti tega kar napoveduje intro. Dvojica, ki se je februarja letos kot kvintet prvič v živo predstavila publiki na slovenskih tleh, ne preseže že večkrat slišanih in povprečnih melodij ter riffov, ki so značilni za kombinacijo simfoničnega black/death metala, ki svojo bit utemeljuje s klaviaturami. Podobnost s kreacijami drugih bandov sicer onemogoča takojšen odklonilen odnos, toda po nekaj poslušanjih postane slika jasna. Poslušalec se zave povprečnosti ter predvsem predvidljivosti komadov, Der Gesang der Fliegen mu ne ponuja nič novega, čeprav želja po poslušanju posameznih komadov vseeno ostaja. Osebni favoriti so Der Hexer ter Des Satans Braut, na splošno pa bolj prepričajo komadi, ki so odpeti v nemškem jeziku – morda zaradi pridiha »eksotičnosti«, ki ga doda ta sicer redko v black metalu uporabljen jezik – medtem ko celoten album deluje medlo in zaradi pretirane uporabe klaviatur mestoma celo kičasto. Najboljši primer opisanega je še drugi instrumentalni komad na albumu, ki tvori njegov konec in mu s tem daje ravno ustrezen okvir. Klavir v spremljavi godalnega orkestra, znana melodija in konec.