Po štirih letih trdega dela je Pantera izpljunila že svoj šesti album: Reinventing The Steel. Zakaj je trajalo štiri leta? Hmm. Najbrž fantje niso hoteli posneti “kr neki”, zato so snemali in snemali, dokler niso dosegli popolnosti. No, to je le ena od hipotez. Kako pa se Reinvetning The Steel obnese v praksi je popolnoma druga pesem! He, he! Ali pa tudi ne. Nekaterim bo album všeč na prvi posluh, drugi ga bodo na začetku malo dvomljivo gledali, na koncu pa vzljubili. Zadnji album združuje vse prvine prejšnjih albumov in je nekakšen povzetek slednjih. Začuda pa ugotovimo, da je album nekaj čisto posebnega, novega. Mogoče so se kitarske linije malo bolj nagnile v death metal, za razliko od že legendarnih thrash riffov. Na tem albumu nikakor ne bomo našli komadov kot so: This Love, New Level, Walk… To je enostavno malo drugačna Pantera, zato nekaterim ne bo takoj všeč. Tudi produkcija je malo drugačna, bobni na primer niso več tako thrash kot so bili prej, kitare pa imajo skoraj death sound. Komadi …. komadi so dokaj dobri, čeprav mislim da ne bodo postali niti približno tako legendarni kot naprimer I’m broken, ali katerikoli drugi komad iz Pantera Live albuma. Mogoče se motim. Reinventing The Steel je album, ki te hipnotizira, ali pa pusti hladnega. Meni je všeč, ne bi pa se dal dol z njim. Nekaterim je defenitivno najboljši album Pantere, drugi ga kritizirajo. Poslušajte, odločite se! Vsekakor pa si ga nabavite! Or else…!