Satanic Warmaster in Archgoat sta prvič združila moči za skupno izdajo. Gre za dva finska black metal banda, oba z dolgo in pomembno glasbeno zgodovino, ki sta za Lux Satanae prispevala različno število komadov. Satanic Warmaster ponuja štiri komade, tri svoje in eno priredbo, razliko od trinajstih komadov pa potemtakem Archgoat. Pričujoči split kljub različnemu black metalu združuje pomembna skupna točka, in sicer okoliščina, da so bili vsi zbrani komadi pred tem že objavljeni.
Satanic Warmaster so za tale split prispevali majhen best-of izbor: Black Destiny (z albuma Opferblut, 2003), Wolves of Blood and Iron (z albuma Strength & Honour, 2001), priredbo Satanic Winter (z live albuma Black Metal Massacre, 2007) in My Kingdom of Darkness (z albuma Carelian Satanist Madness, 2005). Od petih studijskih albumov so torej zastopani prvi trije, osebno pa na izbrane viže gledam kot na uspelo predstavitev bandovega začetnega delovanja, v kolikor so komadi resnično reprezentativni za band, saj teh albumov sicer ne poznam. Prva dva komada me spominjata na dobre stare čase, ko so Dimmu Borgir zveneli še bolj surovo in niso toliko truda in časa posvečali poliranju zvoka. Hreščanje kitar, zadušeno bobnanje, neslišna bas kitara in klaviature v ozadju so nekoč prestavljale edini pravi simfonični black metal, ki ga boste z Lux Satanae z lahkoto spet podoživeli. S tega vidika me celo moti, da se je band odločil, da vrsto svojih melodičnih štiklov razbije z direktno, thrashersko/speedmetalsko obarvano priredbo komada Satanic Winter, ki je sicer luč sveta ugledal z zasedbo Pest. A ker komad sploh ni slab, razlogov za nerganje tudi ni veliko.
Pa smo že pri drugem delu splita. Archgoat so za tale plošček posegli v same začetke svojega delovanja in nam v osveženi podobi ponovno predstavili svoja demo posnetka Jesus Spawn in Penis Perversor. Drugače kot pri prvih štirih komadih njihovih stanovskih kolegov me druga in tretja tretjina ploščka zabavata samo trenutno, kajti nekih zapomljivih trenutkov še nisem uspel najti. Dotični demo posnetki dokazujejo, da se sodobni Archgoat – band je razpadel in po 11 letih ponovno začel z delovanjem – ne razlikujejo kaj dosti od začrtanih smernic konec 80-ih, v začetku 90-ih prejšnjega stoletja: band je začel in kot kaže bo (enkrat v negotovi prihodnosti) končal glasbeno kariero z igranjem brutalnega in brezkompromisnega black metala. Le primerjava The Apocalyptic Triumphator in tokrat recenzirane izdaje mi pove, da je band z leti še pridobil na zapomljivosti komadov.