Aaron Turner je mož, ki (je) igra(l) eno izmed glavnih vlog pri neštetih glasbenih projektih, kot so Isis, Lotus Eaters, Twilight, House Of Low Culture in Old Man Gloom, če omenimo zgolj nekatere. Najbolj sveži izmed njih pa sliši na ime Sumac in ga poleg gospoda Turnerja na kitari in vokalih sestavljata še Nick Yacyshyn (Baptists) na bobnih ter Brian Cook (Russian Circles, ex-Mouth Of The Architect) kot session/live basist.
Kar vidimo, je skoraj pravcati mali »super trio«. Kot na dlani je, da se torej Sumac stilsko najdejo v mešanici post-metala in bolj »klasičnega« sludgea. Žal je zadeva slišati skoraj tako nevznemirljivo, kot je moč razbrati že iz same suhoparne žanrske opredelitve. Sumac zvenijo kot tipična post-metalska entiteta, ki trpi za rahlo obliko depresije, ki hodi v napoto inovativnosti, in je obenem emocionalno bolj ali manj neekspresivna ter sem in tja poseže po steroidih. Če to prekodiramo v bolj dobeseden jezik, si lahko predstavljamo band, kot je npr. The Ocean, ki odvrže ostale člane in postane »power trio« ter svoje instrumente uglasi še malce nižje kot običajno in temu doda ščepec temačnosti, izvzame iz glasbe večino svojega žara, vse skupaj pa nato odigra v »slow motionu«. The Deal zveni nekako tako in še vedno nisem povsem prepričan, če ni celotna zadeva zgolj nek spontan, na licu mesta iznajden, nenačrtovan jam session; če to drži, potem zveni pravzaprav precej spodobno. Na splošno je žal kar težko najti prave argumente, zakaj naj bi nekdo želel prisluhniti omenjenemu albumu. Daleč od tega, da bi bil tako zelo slab, gre preprosto za to, da je zgolj eden izmed preštevilnih izdelkov takšnega tipa, s katerimi se je scena (ali pa vsaj podžanr) v zadnjem desetletju in pol že prenasičila.
Album bo tako morda zanimiv predvsem die-hard fanom Aarona Turnerja (ki bi sicer tole zadevo brez težav izdal pod imenom kakšnega od že obstoječih projektov), bi pa znali komadi s ploščka v mnogo boljši luči učinkovati v živo, saj je tekom poslušanja vseskozi prisoten občutek, da gre pravzaprav za spontan koncert treh sicer nadarjenih glasbenikov, ki ga je nekdo na silo spoliral, zapakiral in stlačil v studijsko izdajo ter s tem skladbam naredil to, kar bi povzročili klavstrofobiku, če bi ga zaklenili v majhno, tesno škatlo.