Avstrijski duo Summoning se je po skoraj sedmih letih J. R. R. Tolkienu poklonil z že sedmim studijskim albumom, saj je Old Mornings Dawn tako kot večina njihovih izdaj navdihnjen z domišljijskim svetom kultnega avtorja.
Če je Howard Shaw nedvomno ustvaril neverjetno filmsko glasbo za trilogijo Gospodar prstanov, štejejo Summoning neizpodbitno za kronološko najbolj plodne in uspele ustvarjalce malce trše, a vendarle primerne glasbene spremljave ob branju Tolkienovih del. Velik del ploščka Old Mornings Dawn seveda sestavljajo za band tipično prepoznavne značilnosti, kot so bogata orkestralna in v izbiri zvokov nadvse eksperimentalna spremljava ter digitalni bobni, na zvočni ravni pa ohranja primerljivo kvaliteto svojih zadnjih dveh predhodnikov. Čeprav je bil že Oath Bound (2006) precej bolj dodelan in poln realnejše zvenečih klaviaturskih zvokov, so Summoning na tem področju skladno z digitalnim razvojem od tedaj seveda napredovali. Novih osem avtorskih pesmi se zaradi izbire podobnih inštrumentov, tematike in predvsem vokalov spogleduje s starejšimi komadi, vendar bi težko trdila, da so pesmi narejene po istem kopitu. Navadno bandi naredijo še en že obstoječi glasbi zelo podoben album ali pa naredijo nekaj tako drugačnega, da poslušalci v novem ne prepoznajo več svoje ljubljene skupine. Summoning je uspelo najti zlati rez med eno in drugo skrajnostjo, s čimer sta Silenius in Protector pokazala, da svoj projekt razvijata ne glede na vse njune ostale (stranske) projekte. Že v uvodnem Evernight ženski šepet v vilinskem jeziku kvenja poslušalca povede v Tolkienov svet, podobno kot naslovnica z za Summoning značilno obrobo, tokrat v kamnu z dvema spokojnima kipoma ob straneh, razstira pogled v gosto poraščeno sotesko, kakršna bi lahko morda vodila v Dvojni vintgar (Rivendell). Za še bolj vilinsko vzdušje takoj zatem poskrbi pesem Flammifer, ki z zvoki citer, pozavne in atmosferičnimi bobni ter na drugi strani z umirjenimi distorizanimi kitarami in odmevajočim vokalom poslušalca kar pogoltne v domišljijski svet po njegovem kovu, saj glasba kljub svojim določenim strukturam in melodijam poslušalcu pušča vso svobodo pri ustvarjanju lastnih mentalnih podob; pri tem vsekakor zelo pomagajo tudi razni posnetki iz narave, npr. oglašanje kanje ali sokola, grmenja in kovanja jekla. Že cel plošček je sam po sebi epski, izmed vseh pesmi pa je Of Pale White Morns and Darkened Eves najbolj mogočna. Občutek veličastnosti Summoning ustvarjajo in gradijo na počasnih, minimalističnih in z več manjšimi instrumenti dopolnjenih ponavljajočih se rifih. Dominanten harsh vokal občasno zamenjajo ali dopolnijo nečloveški kriki, globok glas pripovedovalca ali večglasno moško petje.
Za razliko od prvih albumov, ki se nanašajo na razne trdnjave iz Tolkienovega sveta (Lugburz, Minas Morgul, Dol Guldur), nosi aktualni plošček po tradiciji albuma Let Mortal Heroes Sing Your Fame (2001) tudi tokrat bolj neoprijemljiv naslov. Podobno je tudi z besedili, ki v zgodbah ne razkrivajo dotičnih oseb po imenu, tako da se lahko v besedilih zares znajde le poznavalec Tolkienovih osrednjih del, kar pa predstavlja dodano vrednost že tako dobro spisanim besedilom. Old Mornings Dawn v dobri uri uspešno ustvari iluzijo lepšega, fiktivnega sveta s srednjeveškim pridihom, polnega različnih bitij in skrivnosti. Vsega starega in davnega, kar se preko pripovedi in legend zrcali v sedanjost, četudi je le namišljena.