Ljubitelji nemških heavy metalcev Stormwitch se gotovo spominjajo imen Peter Langer (bobni) in Damir Uzunovic (kitara). Predvsem prvega, ustanovnega člana, ki je bil član zasedbe vse do razpada sredi devetdesetih, gotovo niso pozabili. Damir pa je bil član »mojstrov temačne romantike« za časa zadnjih dveh albumov, War Of The Wizzards in Shogun. Po dolgih letih mirovanja so se Stormwitch lani vrnili s tipičnim albumom Dance With The Witches, a brez zgoraj omenjenih, ki sta že pred tem ustanovila nov band Arkana in ga kmalu preimenovala v The Armada.
Glasbeno se The Armada močno razlikujejo od klasičnega epsko obarvanega heavy metala Stormwitch. Pod vplivi kitarskega maestra Yngwie Malmsteena in power progresivnih prvakov Symphony X se na prvencu predstavljajo s tehnično zahtevnim, neoklasičnim heavy metalom z močnim vplivom progresivnega metala in simfonike v manjši meri. Damirjeve virtuozne solaže zelo spominjajo na Malmsteenove, vendar tu nimajo tako dominantne vloge. The Armada namreč nimajo težnje izpostaviti v ospredje določenega instrumenta, ampak dajo večji poudarek njihovi usklajenosti in razgibanosti kompozicij. Na tem področju so z melodijami in menjavami ritma blizu Symphony X, a nekoliko več raznovrstnosti med posameznimi skladbami jim ne bi škodilo. Pri Američanih je vsaka skladba praktično nekaj svojega, tu pa so si strukture kompozicij predvsem pri hitrejših skladbah med seboj bolj podobne. To pa nikakor ne velja za uspelo balado Crimson Winter Sunrise in mistično obarvano skladbo srednjega tempa Tribal Dance. Surovejši vokal je za tovrstno glasbo več kot primeren, vokalist Dirk Schäffner ima nekoliko težav le pri petju daljših in višjih tonov.
Na nekaterih področjih bodo torej še potrebne izboljšave, a vseeno so The Armada z obetavnim prvencem dokazali, da lahko fani neoklasičnega in tudi progresivnega metala v prihodnje računajo na njih.

Matjaž

Album je prispevala založba Panika Records.