Zakaj je trajalo kar celih osem let, da smo dobili naslednika albuma Antiliv iz leta 2015, sta Draugluin in Nag podrobno razložila v junija objavljenem intervjuju. Ker razlogi za daljši premor niso ključnega pomena za album, ki ga imam na tem mestu pred seboj, se teh ne bom podrobneje dotikal, vas pa vseeno vljudno vabim k branju intervjuja, če ste tega tako ali drugače izpustili.

Tudi okoliščina, da se je band v zadnjih osmih letih prelevil iz trojice v dvojico ne igra neke ključne vloge. Tsjuder oziroma njun album Helvegr zvenijo, kot da se nikoli nič ne bi spremenilo, kot da se svet vmes ni ustavil. Plošček po eni strani ponuja nekaj kratkih in jedrnatih rušilcev, kot so Iron Beast, Gamle-Erik, Chaos Fiend in Faenskap og død, po drugi strani pa banda ponovno ni strah ponuditi počasnejše, bolj melodične, mračne in hkrati daljše stvaritve, kot so Surtr, Helvegr ali instrumentalni romantični zaključek Hvit død. Sploh naslovni komad je s svojimi slabimi osmimi minutami dokaj počasen primerek glasbe, ki po navadi ne prihaja iz hiše Tsjuder. Tovrstna presenečenja so potem tista prava dodana vrednost h komadom, ki sicer prepričajo in privlačijo s kitarskim riffanjem, saj poskrbijo za razgibanost, ki je za tako hiter black metal, kakršnega že od nekdaj proizvajajo Tsjuder, potrebna in tudi dobrodošla.

Četudi Helvegr v marsičem deluje in zveni podobno kot njegov predhodnik ali še celo drugi albumi pred njim, in sicer v smislu, da ponuja točno to, kar se od njegovega snovalca pričakuje, bodo vsi ljubitelji klasičnega norveškega black metala, za katerega so značilni hitrost, brutalnost in hladnost, lahko ponovno zadovoljili vse svoje skomine.