Z Visions Of Atlantis sem se do sedaj srečal samo v živo, Cast Away je moj prvi studijski kontakt z avstrijskimi simfoničnimi metalci. Dosedanji vtisi so bili, da gre za neizvirno Nightwish kopijo, ta album pa to samo še potrjuje.
Najprej je tu pevka Nicole, ki vse preveč poizkuša posnemati Tarjo. Ne gre za slabo pevko, vendar ne bi ji škodilo, če bi poizkušala peti »svoj« vokal. Pri vsem skupaj pa je njen vokal še vseeno najboljše, kar imajo Visions Of Atlantis za ponuditi. Moški vokal je tukaj bolj fantovski kot moški, zveni premehko in čisto razneženo, če ne drugega, se vsaj prilagaja celotni glasbeni podobi banda. Vse je tako mehko, sladko; tako glasbo bi lahko otrokom predstavljali že v mali šoli. Kitare in bobni so neopazni, zmiksani v ozadje, v ospredju so vokali in simfonične, pop gothic klaviature. Vse je odigrano in skomponirano zelo enostavno, melodije gredo hitro v uho, a še hitreje iz njega. Komaj v kakšni skladbi se sliši, da zna kitarist odigrati spodobne riffe. Mogoče skladba (State Of Suspense) ali dve, ki se jih za silo da poslušati, ostalo je kič, s katerim bi bili mogoče zadovoljni najstniki, za katere je bil Nemo prvi stik z rockom. Najslabši Nightwish album Angels Fall First je za Visions Of Atlantis zaenkrat še nedosegljiva mojstrovina.

Matjaž