Švedski black metalci Watain so konec meseca aprila oddali svoj sedmi album. Ta nosi naslov The Agony & Ecstasy of Watain, njegovih deset komadov pa predstavlja skupek, ki je spet nekoliko drugačen kot albumi pred njim. S tem se Watain ponovno dokazujejo kot zasedba, ki sta ji pomembna raznolikost in eksperimentiranje na eni strani ter osredotočenost na razvoj in ne na komercialno uspešnost na drugi strani. Je pa možno plošček The Agony & Ecstasy of Watain okarakterizirati s tremi glavnimi točkami, kar bom v nadaljevanju tudi poskusil.

Prvič: album je z vidika dinamike zelo razgiban, toda pod črto ga je možno vtakniti v mid tempo predalček. Čeprav je otvoritveni komad Ecstasies in Night Infinite sprva prava nevihta, se v drugi polovici umiri in tako ponudi kontradiktorno drugo plat. In kar velja za dotični komad, velja dejansko za cel album. Poleg številnih komadov, ki se gibljejo v najvišjih prestavah, hkrati ni komada, ki se ne giblje v nižjih prestavah, po vrhu vsega pa vsebuje album klavirski intermezzo Not Sun nor Man nor God in low tempo eksperiment We Remain.

Drugič: album je osredotočen na komad We Remain, pri katerem sta sodelovala Farida Lemouchi (The Devil's Blood) in Gottfrid Åhman (In Solitude). Medtem ko vloga slednjega ni zaznavna oziroma ključna, nas Farida s svojim nežnim vokalom popelje v svet, ki ga v družbi Watain še nismo odkrivali. S tem komadom Watain močneje odprejo vrata v svet, ki jih tudi z določenimi drugimi komadi (prvič) povezuje z okultnimi gotičarji Tribulation.

Tretjič: na albumu so številni komadi, ki znajo v živo takoj pritegniti in poskrbeti za tisto želeno vzdušje, toda celostno gledano albumu z vidika nalezljivosti nekoliko zmanjka sape, saj ob koncu od njega bolj ali manj nič ne ostane v ušesih. Seveda dopuščam vse možnosti, da je to (zgolj) moja težava, a gre pač za dejstvo, ki sem ga pri sebi opazil po skorajda 30 poslušanjih.

Verjamem torej, da bo album The Agony & Ecstasy of Watain nagovoril številne črne duše tako na ploščku kot v živo, saj sem tudi sam mnenja, da je ta dosti boljši kot njegova predhodnika Trident Wolf Eclipse in The Wild Hunt. Ni pa nujno, da bo album s svojo počasnejšo platjo dejansko nagovoril vso svoje poslušalstvo.