Slovenska brutalna trojica je konec septembra izdala peti album Lotus, ki ga je predstavila tudi slovenskemu občinstvu v Orto Baru. Pot, ki jo je band ubral že na predhodniku Yōkai, se nekako izogiba enovitih žanrskih nalepk in definicij, tako da gre tu bolj za konglomerat različnih zvrsti, kot na primer hip-hop in elektroniko, ki so spretno spojene v brutalno glasbo skupine.

Glasbena narativnost, ki jo Within Destruction ustvarijo na Lotusu, je vpletena v kibernetski, sodobni svet, kjer prevladujejo »debeli« elektronski basi, glitchi in drugi efekti. V digitalno nočno moro disonanc in elektronskega nasilja nas namreč takoj popelje naslovni komad Lotus, v katerem elektronskemu uvodu sledi brutalna eksplozija nizkega guturalnega vokala in breakdownov. Mlajši material jeseniške trojice vsebuje tudi številne melodične poteze in čisti vokal, ki izstopa predvsem v refrenih pesmi, kot je že single Toxic, druga pesem albuma. Lotus je s tovrstnimi rešitvami kar bogat, kljub jasnim kontrastom med brutalnejšimi in (oprostite izrazu) bolj pop potezami je vsekakor glasbeni pretok še kako fluiden in deluje kot smiselna celota. Podobno obilno uporabo melodije najdemo tudi v singlu Dying World, za katerega so si Jeseničani izposodili glasilke ameriškega pevca/raperja LiL Lotusa. Na tem mestu moram kot pisec priznati, da me vložki čistega vokala v težji glasbi redkokdaj navdušujejo, saj se mi pogosto zdijo redundantni in odvečni, kot neka mašila na neprimernih mestih. Ni pa to slučaj komadov na Lotusu – mašila niso potrebna tako na ravni komadov kot tudi celotnega albuma. Slam in deathcore elementi doživijo nekakšen vrhunec v komadih, kot sta Neo-Yakuza in P.O.P., težki deli pa pridejo v kontrastu z elektroniko, hip-hop vložki in melodijo še bolj do izraza.

Lotus prikazuje nekakšno možno evolucijo ekstremne glasbe, ki črpa elemente iz vseh modernejših zvrsti in jih kombinira v fluiden glasbeni tok v konstantni evoluciji. Within Destruction so tako po 12 letih delovanja jasno ubrali in pravzaprav ustvarili svojo lastno pot, ki se nekako oddaljuje od dogme »čistega metala« in vpleta težko glasbo v širši spekter modernejših žanrov, v katerem ni nobena rešitev zgrešena – prej obratno.