Ameriške zasedbe Wolves In The Throne Room (v nadaljevanju WITTR) gotovo ni potrebno posebej predstavljati. Po štirih LP-jih in enem EP-ju (če štejemo zgolj studijske izdaje) atmosferično orientiranega black metala so si ustvarili precejšen ugled na širši metal sceni in celo med delom občinstva, ki ga black metal načeloma niti najmanj ne zanima. Sedaj se po skoraj treh letih od zadnje dolgometražne mojstrovine Celestial Lineage vračajo s petim albumom, ki predstavlja precej radikalno spremembo (čeprav mogoče dokaj logično, celo ne povsem nepričakovano) s prepoznavnim zvokom, ki so ga WITTR nadgrajevali tekom let.
Celestite tako za razliko od prejšnjih izdaj ne vsebuje nobenih bobnov ali vokalov in bi ga po standardni žanrski terminologiji lahko označili kot ambientalni album z opaznimi primesmi elektronske in drone glasbe. Kitare je na albumu kljub temu še vedno mogoče najti, čeprav je njihova vloga potisnjena v ozadje, kjer delujejo zgolj kot nekakšen občasni spremljevalec klaviatur (in drugih instrumentov). Ravno preplet »večslojnosti« instrumentov pa je tisti, ki naredi album mnogo bolj polnovreden, zvočno bogat, in se v tem smislu oddalji od pogosto preveč minimalističnih, enodimenzionalnih ambientalnih poskusov. Tako smo že od prve minute popeljani na skorajda meditativno popotovanje skozi svet naših asociacij, ki se ustvarjajo ob glasbi WITTR. Celestite tako izpade kot idealen soundtrack za film, ki je zgrajen na podlagi naših lastnih mentalnih podob in vtisov. Za vsakega poslušalca torej zvočna kulisa albuma ustvarja specifičen svet predstav in se mu v tem kontekstu lahko povsem prilega, saj je glasba na Celestite zelo sugestibilno »odprta«, inkluzivna, kar pravzaprav nakazuje že sama naslovnica ploščka, ki lahko vsakega posameznika asociira na malodane karkoli.
Dotični izdelek je torej vse prej kot nedodelan poskus ustvarjanja ambientalne glasbe, prej njegovo nasprotje, vendar pa je razumljivo, da bo marsikateri starejši ljubitelj banda preprosto razočaran, saj tovrstna glasba sega v žanrsko skorajda povsem drugačne vode. Imajo pa morda WITTR to srečo, da je njihova baza poslušalcev verjetno bolj odprta od pogosto zelo rigidnih običajnih black metal fanov in bo lažje sprejela pričujoči izdelek. No, dejstvo je, da WITTR seveda še zdaleč niso prva »primarno« metalska zasedba, ki se je lotila eksperimentiranja v ambientalni glasbi, so pa gotovo ena izmed skupin, ki je to storila tako, kot se spodobi. Drznil bi si celo reči, da je Celestite v luči omenjenih poskusov morda celo najboljša stvaritev do sedaj.