Iz zakladnice: Enkrat metal novinar – vedno metal novinar

Vem, da ni lepo začeti takšnega sestavka z »disclaimerjem«, a besede novinar ne uporabljam v ustreznem smislu, saj nisem profesionalec na tem področju. Sem (upokojeni?) ljubiteljski metal novinar, brez tovrstne formalne izobrazbe.

Kot vam je že jasno, bo največji in najbolj znani slovenski metal webzine Paranoid naslednje leto slavil 25 let. Ko me je Dejan povprašal, če bi kaj napisal na to temo, sem takoj bil za in nato dobre tri mesece kuhal stvari v glavi, si zamišljal, kako bo videti moj umotvor ipd., ter si – kako Tegla od mene! – pustil stvar za zadnjih nekaj dni pred rokom. A to je v bistvu moj modus operandi že od samega začetka. Kar lahko pustiš za jutri, pusti.

Odločil sem se za temo metal novinarstva in zakaj se tega nikoli ne rešiš, četudi uradno pustiš tak poklic/hobi. Ne z namenom, da bi pametoval, bolj da to dam enkrat za vselej iz sebe, hehe.

Pred Paranoidom sem svojo (metal) novinarsko pot začel v bratovem tiskanem fanzinu Picajzl, mislim, da z nekim člankom o ekologiji (so punk rock of me!), nato s kakšno recenzijo kasete (!), kasneje z reportažo ne več punk itd. koncertov, temveč kar s proper metal koncertom. Če me ubijete, se ne morem spomniti, kateri koncert je to bil. Seveda se je o pomenih ustvarjanja fanzinov in o tape tradingu dva meseca nazaj odlično razpisal Čop, tako da tukaj nimam kaj dodati. Pač, če je v vas (ljubiteljska ali profesionalna) novinarska žilica, boste našli medij – pa naj bo to blog, YouTube kanal ali pa kaj takega. Pisanje vedno najde pot.

Me je pa pisanje za bratov fanzin, ki sem ga sčasoma popolnoma prevzel, pripeljalo do močne ljubezni do metal novinarstva. Torej, biti metalec, ki intervjuva metal bande, ki piše reporte z metal koncertov in ki recenzira metal glasbo na CD-jih, kasetah, 7'' … Seveda je en korak bil obiskovati dogodke ali pa pridobivati gradivo, drugi pa ustvarjati novinarski »izdelek« (spet neprofesionalen izdelek), pri vsem tem pa ves čas črpati navdih ne samo za glasbo samo, temveč predvsem za pisanje o njej. Pri tem sta mi pomagala predvsem Paranoid, katerega odkritje je zame bilo neprecenljivo (zamislite si, da imate slovenski internetni časopis, v katerem imate intervju z Bolt Thrower), ter ameriški časopis Metal Maniacs, ki mi ga je najprej posojal someščan Nejc Počkar (vodja založbe Debila Records), ki ga je kupoval na počitnicah v Piranu, če se ne motim, kasneje pa sem zvohal, da se ga da v Ljubljani kupiti prav na železniški postaji.

Paranoid je bil pomemben, ker je vsem dal vedeti, da v naši mali državi obstaja webzine, kjer lahko dobiš vse najnovejše info o vsem, kar se metala tiče, prebereš dober intervju, užiješ reportažo, ki te teleportira na mesto dogodka ipd. Prek Paranoida sem prebral ogromno dobrega glede metala, brez tega webzina pa verjetno ne bi delal v trgovini Master Of Metal, saj sem ravno na Paranoidu našel oglas za ta šiht. Prav tako je Paranoid predstavljal cilj, kje sem želel sodelovati kot metal novinar.

Metal Maniacs pa mi je kazal, na kakšne načine se da pisati. Kasneje so se tema zinoma pridružili predvsem meni še zmeraj preveč pompozni britanski Metal Hammer, res dober britanski Classic Rock in nujno čtivo Zero Tolerance ter pokojni Terrorizer, ki mi ju je na šihtu v shopu Master Of Metal (2004–2012) rihtala Ana Lipec, h kateri se bom še vrnil. Kasneje je, po prenehanju izhajanja Metal Maniacs, to vlogo prevzel še Decibel Magazine …

Zakaj to naštevam? Ker so me nekatere tiskovine oblikovale kot pisca, Paranoid pa mi je dal možnost uresničiti sanje, ki sem jih imel o metal novinarstvu. Vstop v Paranoidov svet mi je – za kar sem mu večno hvaležen! – omogočil guru slovenske metal scene Boštjan Doblekar. Pisalo se je leto 2004. Takoj sem se povezal s takratnim urednikom Preškotom in prejel promo CD-je od Death Angel, Dew-Scented itd., kar je bil zaklad neslutene vrednosti, nato pa dobil možnost delati intervju z Death Angel (je odpadel, a sem kmalu to nadoknadil z live intervjuji na Metalcampu 2004) … Postal sem torej del nečesa večnega in profesionalnega. Hvala ti, Paranoid webzine.

Do izstopa leta 2009 ali 2010 sem za Paranoid napisal kar nekaj stvari, ki jih lahko najdete, če se vam da brskati po arhivu, in prav Paranoid je tisti, ki mi je omogočil vstop v tiskani metal medij Master Magazine (spet najprej hvala Ani Lipec in Boštjanu Doblekarju), nato tudi v svet radijskega novinarstva, ki ga je od leta 2008 zame predstavljala entiteta, znana kot Radio Študent.

Omeniti moram še to – zame je dober metal članek (o kateri koli temi) tisti, ki te pritegne, da po prebranem začneš raziskovati stvar in si širiti obzorja o bandu, sceni itd. Mislim, da mi je to uspelo, ko sem leta 2005 pisal recenzijo albuma Demigod od Behemoth. Nikoli ne bom pozabil, da je zgolj kak dan po tem (ali pa celo isti dan?), ko je bila recenzija objavljena na Paranoidu, takrat v Master Of Metal priletel Šujo, legenda slovenske glam scene, odličen radijski voditelj na Radiu Bob in prav tako odličen Paranoid pisec, in kupil album zgolj na podlagi prebranega. Večjega komplimenta nisem doživel v življenju. Točno se spomnim, kako sem jaz na podlagi prebranega na Paranoidu ali drugod kupoval CD-je bandov. Uf!

Torej, biti metal novinar je stvar, ki se je ne rešiš nikoli več, ko enkrat pač pišeš. Ko enkrat začneš, ne prenehaš, pa četudi se ti zdi, da si uradno nehal. Kot zapisano, sem s Paranoidove ladje izstopil leta 2009, Master Magazin je končal zgodbo leto pozneje, nato sem od 2011 do komičnega leta 2020 skušal urejati Profanity webzine. Takoj bom dodal: enkrat metal novinar, vedno metal novinar, a enkrat metal urednik, nikoli več metal urednik, hehe.

Vrnimo se k novinarstvu. Torej, uradno sem nehal s pisanjem leta 2020, leto dni pozneje tudi z vodenjem radijske oddaje Metal Detektor na Radiu Študent. A novinar v meni ni nikoli utihnil, kajti še danes rad berem, kar povsod pišejo o metalu, le da se osredotočam na spletne medije ipd. (polega Paranoida, Rocklina, Rockerja zelo, zelo priporočam besedila na Radiu Študent in SIGIC). Ko grem na koncert, si v glavi predstavljam, kako bi ga z zapisom predstavil nekomu, ki ga ni bilo tam. Ko poslušam nov album prek Spotifyja, YouTuba oziroma na CD-ju ali LP-ju, v glavi pišem recenzijo. Še zmeraj se ujamem, da raziskujem sceno. To je postalo čisto podzavestno in sem pač sprejel, da ne bo nikoli šlo stran.

Če sem iskren, še vedno vsaj malo, občasno pišem. Ne več za bralni, temveč bolj za radijski medij. Iskreno, občasno le še za Radio Študent, ker je pisanje za radijski medij svojevrsten in,  iskreno rečeno, tudi v redu plačan izziv.

Hvala Dejanu za možnost, da sem se dokazal kot človek, ki poučuje slovenščino v osnovni šoli, ne zna pa napisati spisa z repom in glavo. Prav tako hvala Paranoidu, da je še zmeraj tu, da je relevanten, da se blešči nad ostalimi odličnimi webzini v Sloveniji in kaže pot.

Za zaključek pa vseeno: če boste hoteli pisati za webzine, dajte. Najdite svoj stil, berite tudi pisanje kolegov in kolegic, berite tuje cajtenge, razširite glasbeni repertoar. Pišite, pišite in še enkrat pišite. Stremite k čim boljši materinščini, pazite, da ima zapisano rep in glavo, raziskujte in negujte ljubezen do glasbe. In ne, recenzija albuma ni pisanje o kitarski tehniki, saj večina folka nima pojma, kaj pomeni kromatično, arpeggio itd. Kot bi rekel moj profesor na faksu, dr. Aleksander Bjelčevič: če ne znaš povedati enostavno, torej kar po kmečko, potem si zgrešil bistvo. Konec koncev se zavedajte, da je nekdo nekoč nekje zapisal nekaj takega, da vas je pritegnilo k pisanju o metalu – in to verjetno ni bilo štetje BPM-jev ali opisovanje 7-strunke. In zavedajte se, da boste nekega dne verjetno odložili fizično pisalo, a mentalno pisalo ne bo dalo miru.

In tako je tudi prav.