Avtor fotografije: AE Visuals
Ime intervjuvanca: Bastian Doblekar
Ime organizacije/društva: Master of Metal
Lokacija delovanja: po vsem svetu
Glasbena zvrst/žanr: metal
Član banda: S.M.R.T.
DEJAN: Pred intervjujem si mi namignil, da je lani praznovala trgovina Master of Metal 20 let delovanja. Najprej ti želim za tole čestitati. Zanima pa me, v kakšni obliki deluje ta v današnjem času?
BASTIAN: Hvala. Master of Metal ni bila nikoli samo trgovina. Znamka Master of Metal se je od začetka spoprijela z vsemi aspekti glasbene industrije, in sicer kot organizator klubskih koncertov in festivalov, kot maloprodaja na Kotnikovi, Trubarjevi in v Koloseju, specialzirana v strogo licenčne izdelke, kot distributer številnih založb, kot so Roadrunner Records, Nuclear Blast itd. Pod isto znamko smo izdajali mesečnik Master Magazine, bili management skupinam in organizirali Metalcamp. Promocija in osveščanje širše publike o pomembnosti heavy metal kulture je od nekdaj glavna vloga Master of Metal, tako smo v nekem momentu urejali številne radijske in TV oddaje. Ana je vodila tedensko metal oddajo na Kanalu A in Headbangers Ball na MTV Adriji. Poleg tega smo kot PR agencija prepričali mnoge druge medije o pomembnosti heavy metal scene. Bandi, ki smo jih zastopali, so bili deležni prime time pozicij v številnih pomembnih medijih, kot so na primer 24ur. Leta 2016 smo zaprli zadnjo trgovino v Sloveniji in preselili dejavnost v Španijo. Tu nadaljujemo naše izročilo z istimi dejavnostmi kot vedno. Trenutno sva osredotočena na management in booking, boj za avtorske pravice in boj proti ponaredkom, poleg ostalih dejavnosti, ki so iste kot vedno.
DEJAN: Preden si odprl trgovino v Sloveniji, si že bil konkretno dejaven na slovenski koncertni sceni kot organizator. Katere so bile takrat glavne težave, ki ste jih morali reševati?
BASTIAN: Spadam v drugo generacijo, medtem ko je Mitja Prezelj predstavnik prve in sta Dirty Skunks predstavnika tretje generacije slovenskih metal specializiranih promoterjev. Začetki slovenske klubske heavy metal scene so bili težki iz več razlogov. Nezanimanje medijev za heavy metal kulturo, problemi z mejami in vstopom skupin v državo in ekonomski problemi strank. Predstavljaj si čas brez interneta, mobitelov, nekaj tiskanih dnevnikov in tednikov. Nobenega glasbenega tiskanega medija. Zanesti sem se moral na svoje znanje in uvesti nove strategije promocije in realizacije koncertov. V nekem obdobju so imeli bandi ne glede na urejene dokumente probleme pri vstopu v državo.
DEJAN: In kakšna je bila v takšnih primerih uradna obrazložitev oblasti, zakaj jim nočejo omogočiti prestopa slovenske meje?
BASTIAN: Predvsem je šlo za probleme z ATA carnetom, dokumentom za začasni uvoz tehnične opreme in inštrumentov. Bandi so se pripeljali na mejo, pokazali ATA carnet, ki je kot potni list za opremo. Včasih je trajalo nekaj ur, preden so bandi preložili vso opremo, da so jo cariniki lahko preverili, popisali, oglobili. Bilo je dejansko na njih, ali se bo koncert zgodil ali ne. Nekateri bandi niso imeli dokumenta, saj ga niso potrebovali za prestop ostalih mej. Bande sem osebno hodil iskat na mejo, kjer sem sčasoma navezal stike s podkupljivimi cariniki. 100 nemških mark je marsikdaj rešilo bande pred carinskim nadlegovanjem.
DEJAN: Kdaj in kako si se sploh začel ukvarjati z organizacijo koncertov? Je bilo načrtno?
BASTIAN: Osebno sem res metal fan. Zaradi pomanjkanja domačih underground koncertov sem začel potovati. Že v zgodnjih 90-ih sem videl ogromno koncertov v Nemčiji, Avstriji, Angliji ... Ko sem videl dober band, sem imel vedno občutek, da je moja dolžnost, da ta brutalno dober band predstavim tudi slovenskim fanom. Od nekdaj sem bil tudi dejaven v underground sceni in sem si dopisoval z velikim številom bandov. Tako sem prišel do prvih kontaktov in začel organizirati koncerte sam. Po navadi sem udrl v backstage skupine in rekel: »Your show was fuckin brutal, let's do a show for you in Slovenia next time.«
DEJAN: In koliko bandov si dejansko uspel prepričati na ta način? Kateri so to bili?
BASTIAN: Precej začetnih koncertov sem dobil na tak način. Preden so bandi, kot so Deicide, sploh imeli booking agente. Glenu Bentonu sem moral obljubiti spisek zadev, preden je potrdil prvi koncert za Slovenijo. Vedno, ko se vidimo s Cannibal Corpse, obujamo spomine na naše prvo srečanje. Bilo je v nekem backstagu v Nemčiji na turneji Eaten Back to Life. Leta 1992. Kaj takega do takrat še nikoli nisem videl v živo. Rekel sem jim, da se moramo zmeniti za koncert v Sloveniji, ker bodo feni navdušeni. Cannibal Corpse so me predstavili njihovemu takratnemu agentu, preko katerega sem organiziral še veliko drugih koncertov. Z nekaterimi bandi sem se dogovarjal po par let, preden smo zares uspeli izvesti koncert. 2004 je bil iz zapora spuščen Jon iz Dissection in isto leto smo izpeljali tudi prvi koncert v Sloveniji, za katerega smo se začeli dogovarjati že leta 1997. Podobno je bilo z Mayhem. Ko sem si še dopisoval s pokojnim Euronymousom, sem že odprl debate o možnem koncertu. Leta 1993 mi je poslal kaseto Live in Leipzig. Mayhem sem prvič pripeljal šele 2004.
DEJAN: Jop, tudi zame so bili Mayhem takrat prvič. In sicer na dan upora proti okupatorju, hehe.
DEJAN: In kako se je vse skupaj nadaljevalo?
BASTIAN: Če se ne motim, sem prvi koncert organiziral leta 1993. Takrat sem delal s tolminskim doom/death metal bandom In A Spleen. Koncert je bil v K4. Igrali so še Obscurity iz Ljubljane. Potem sem naredil kar nekaj kultnih obskurnih death, thrash in black metal koncertov okoliških avstrijskih, nemških in italijanskih bandov. Poizkušal sem različne terene, dvorane. Nekaj prvih koncertov sem organiziral s Tomažem Vogričem na Primorskem. Malo kasneje sta začela obratovati Metelkova in K4, kjer sem organiziral večino začetnih koncertov. Istega leta sem prvič pripeljal D.R.I. in okrog leta 1998 sva s Tomažem Gorkičem kot 666 Productions organizirala veliko kultnih koncertov in par kul festivalov.
DEJAN: Tudi sam se še spominjam logotipa 666 Productions z vstopnice. Leta 1999 so torej pod tvojim okriljem v K4 igrali Marduk.
BASTIAN: Da, obdobje 666 Productions je bilo zelo plodno. Eden mojih agentov se je specializiral v black metal in bandi so začeli redno turati in dostop je postal dosti lažji. Prva generacija skandinavskih touring bandov so bili Enslaved, Immortal, Marduk, Impaled Nazarene, Dark Funeral, Ancient in poleg teh še bandi, kot so Behemoth, Absu, Rotting Christ. Delali smo open air na Metelkovi. Festival Diabolical Solstice z Nile, Six Feet Under, Vader, Enslaved, Iron Monkey, Pro-Pain, Cryptopsy in prvič Crowbar ali pa Macabre. Prvič Agent Steel, Riot, Benediction, Decapitated, Angelcorpse, Immolation, Extreme Noise Terror, Necrophagia, Grave ...
DEJAN: Koncert katerega banda v tistih časih si šteješ kot največji dosežek?
BASTIAN: Leta 1994 sem pripeljal Cannibal Corpse, ko so bili ti na višku zanimanja zaradi filma Ace Ventura: Pet Detective. Film so predvajali v slovenskih kinematografih nekaj mesecev pred njihovim prvim koncertom v Ljubljani. Takrat se je veliko ekstremnih skupin soočalo z raznimi političnimi, moralnimi ali religioznimi predsodki. Koncerti bandov, kot so Deicide, Dark Funeral, Marduk, Immortal so poželi veliko medijskega zanimanja, kar je vplivalo na mnoge razprodane koncerte. Sicer pa naj omenim, da so Dissection 2004 in 2005 ter Iron Monkey 1998 in 1999 med najbolj kultnimi stvarmi, ki sem jih organiziral, in so neponovljive.
DEJAN: Zdaj pa k temi, ki zagotovo zanima največ naših bralcev. Kako se je pa vse skupaj začelo s festivalom Metalcamp? V tej zvezi greva lepo po vrsti: kdo je bil zraven, ko se je začela oblikovati osnovna ideja o festivalu?
BASTIAN: Vračal sem se s festivala Dynamo na Nizozemskem. Na poti nazaj sem doživel izredno vizijo. V viziji sem natančno videl svoj festival v Sloveniji. V gorah, med dvema rekama. To je bilo leta 1993. Tako se mi je začela porajati ideja o najboljšem metal festivalu na svetu. Metal počitnice. Idejo sem počasi začel razvijati v glavi in po desetih letih sem jo tudi prvič zares manifestiral.
Edina oseba, ki je bila z mano od začetka do konca, je moja žena Ana. Z Ano sva postavila osnovne temelje festivala. Velika zasluga gre tudi najinemu avstrijskemu partnerju.
DEJAN: In ta je bil?
BASTIAN: Stefan iz RTN.
DEJAN: Kako ste izbrali lokacijo?
BASTIAN: Tolmin sem poznal, ker sem delal s tamkajšnjim bandom In A Spleen, ki so me prvič peljali na Sotočje. Takrat sem se spomnil, da je to ta prostor, ki sem ga videl v viziji. Ni bilo dvoma, da je to ta lokacija. Potrebno je bilo nekaj let pregovarjanj in prepričevanj z lokalno skupnostjo, preden smo uredili vse zadeve za izvedbo prvega festivala.
DEJAN: Takšen festival je velik finančni zalogaj. Kako ste sploh financirali prve edicije? Ste prejeli od države kakšna nepovratna sredstva?
BASTIAN: Mah, kje. Če bi se zanašal na državo, ne bi bilo iz vsega nič. Od države nisem nikoli prejel počenega groša. Od vedno sem trgovec in sem se zanesel na svoja sredstva, znanje in veze.
DEJAN: Dolgo časa je veljalo, da morajo slovenski bandi, ki želijo nastopiti na Metalcampu, prodati določeno število vstopnic. Zakaj ste se takrat odločili za takšen korak?
BASTIAN: Še dandanes se mi zdi to odličen eksperiment. Najprej kar se tiče predanosti in resnosti neznanih skupin. Slovenski bandi imajo večkrat napačno predstavo o glasbeni industriji. Vsak profesionalni organizator zabukira band za festival na podlagi rezultatov prodaje njihovega zadnjega klubskega koncerta v regiji.
Torej, če veš, da si na primer z Exodus prodal 400 kart za klubski koncert, potem si lahko izračunaš njihovo vrednost za festival kapacitete 10.000 obiskovalcev. Nek določen del obiskovalcev bo zaradi Exodus kupilo festivalsko karto. Lokalni band, ki ne more prodati niti 50 kart po 5 evrov v svojem rodnem klubu, ne more od takega festivala pričakovati honorarja. Promotor ima svoje pravice izbora med tisočimi bandi. Zakaj bi dal priložnost ali celo plačeval band, ki ne bo vplival na prodajo ene same karte, ko pa imaš za iste pogoje na voljo kakovostne mednarodne bande z določenim statusom in rezultati prodaje. Poleg tega gre za medsebojno sodelovanje med promotorjem in bandi. Če promotor pomaga bandu, zakaj se ne bi tudi band malo potrudil. Mednarodni bandi, ki razumejo pomembnost promocije, ki ti jo omogoči festival, kot je Metalcamp, so se odzvali popolnoma drugače. Od nekdaj sem dajal priložnost slovenskim bandom in verjemi, da marsikateri band ni dosegel niti približno kvote prodanih kart, ki smo jo zahtevali, pa so kljub temu vsi nastopili. Pokazati so morali le malo razumevanja. Torej, zakaj eksperiment. Vedno sem iskal predane bande in v Sloveniji nisem nikoli naletel na bande z energijo in res iskreno željo po preboju. Bande in posameznike, ki bi bili pripravljeni zapustiti svojo cono udobja. Bande, ki bi tako verjeli v svoj band, da so pripravljeni zapustiti šole, službe in partnerje. Za preboj je treba garati in mnogo slovenskih bandov misli, da nagrade priletijo iz neba čez noč. Žal ni tako. Konkurenca je ogromna in preživijo samo najmočnejši in najbolj predani. Nekateri slovenski bandi so tej ideji nasprotovali. Mnogi se cenijo dosti več, kot pa so zares vredni. Predvsem se cenijo tisti, ki niso vredni nič. Mislim, da je odlična motivacija za vsak band, da sam sebe brcne v rit in začne raziskavo različnih tržnih metod, ki ga bodo pripeljale do cilja. In če to vključuje prodajo kart, se bodo s tem spoprijeli. Veliko slovenskih bandov je imelo odlične rezultate. Naša računica je bila, da band del denarja od prodanih vstopnic obdrži in s tem pokrije stroške. Spomnim se na primer Saša Hermana in Vulvathrone, ki so razturili s prodajo in dobili na festivalu nove fane. Naj ti povem zanimivost. Eluveitie so prodajali vstopnice za prvi Metalcamp nastop. Pripeljali so en cel avtobus srečnih švicarskih fanov. Tam jih je videl Nuclear Blast in podpisali so pogodbo. Nič se niso zmrdovali ali precenjevali. Jasno jim je bilo, da je to del njihove strategije, med tem ko nekateri slovenski bandi še danes pogrevajo staro juho in vidijo v tem središče svojega neuspeha.
DEJAN: Od prve edicije festivala do danes se je zgodilo veliko sprememb. Sicer ne vem, kako zelo na tekočem si z dogajanjem v Tolminu, a me vseeno zanima, kako gledaš ti na te spremembe. Katere lahko s tvojo današnjo distanco oceniš kot dobre, katere kot slabe?
BASTIAN: Zavedati se moramo, da je Metalcamp original in vse naprej je ponaredek. Festival sva z Ano negovala in vzgajala 10 let in postavila osnovne temelje. Kot svojega otroka sva ga oblekla, poslala v šolo in vzgojila v osebo. Ana se je od prvega leta spoprijemala s promocijo festivala po vseh svetovnih metal trgih preko najmočnejših kanalov. Vse, kar se dogaja naprej, je ostanek najine zapuščine. Koncept, lokacija, infrastruktura, promocija. Vse je že zdavnaj zasejano. V času Metalcampa sva naletela na stotine priseskov, ki so želeli svoj kos pogače in si na vsak način prilastiti nekaj, kar ni bilo nikoli njihovo. Do neke meje jim je celo uspelo. Leta 2011 sem prenehal z delovanjem znamke Metalcamp, vendar sem še vedno njen lastnik. Dobra stvar se mi zdi, da sta v organizacijo malega odra vpletena Dihurčka, ki imata znanje in stil za izbor pravih bandov. Sicer pa je program velikega odra večinoma slab prepis prejšnjih let in marsikdaj neprimeren v smislu pravega načina izobraževanja heavy metal kupca.
DEJAN: Si lahko bolj konkreten? Kateri bandi po tvojem mnenju ne spadajo na glavni oder? Pri tem se lahko recimo nasloniš na letošnji line up.
BASTIAN: Ne vem, kakšen je, vendar recimo, da Bullet For My Valantine in Korn nista primerna.
DEJAN: In še: festivalu grozi, da bo izgubil svojo lokacijo. Meniš da bo to vplivalo na njegovo prihodnost?
BASTIAN: S takimi napovedmi sem se soočal že zdavnaj. Kaj se bo zares zgodilo, ni več moja skrb. Kot poznam situacijo, se bo tolminski župan odločil za tisto, kar je najbolje za njegov lasten žep, festival pa tudi.
DEJAN: Bi bil močno razočaran, če bi današnji MetalDays izginil iz Slovenije ali nasploh ne bi preživel? V mislih imam tudi trenutno slabo situacijo ...
BASTIAN: Poglej, jaz se borim za heavy metal sceno. Bilo bi proti mojim načelom, da bi si želel kaj takega. Sploh nekaj, kar sem začel sam in je moj produkt. Kot sem rekel, spremenilo se ni dosti, le polovica imena in lastniki. Ostalo je sad moje intelektualne lastnine, ki je neodtujljiva. Moja prva skrb so fani. Fani so ti, ki si zaslužijo dober festival, z dobrim programom, ponudbo in normalnimi cenami. Bandi se radi vračajo v Slovenijo. To je pomembno. Da scena deluje. Verjamem, da je vse tako, kot mora biti.
DEJAN: Kaj se je sploh zgodilo, da si prekinil z delovanjem pri organizaciji našega največjega festivala?
BASTIAN: Lahko jih imenujeva kar priseski kot prej. Prisesali so se na naju kot ličinke in poskušali izsesati. Z Ano sva se nekaj let borila za Metalcamp. Naletela sva na vse mogoče metode zahrbtnosti, izsiljevanja in kraje ter se soočila s končno izdajo, zaradi katere sva po nekaj letih legalnih vojn izgubila festival. V enem momentu se nama niti ni več dalo bojevati, saj sva prišla do zaključka, da sva v Sloveniji naredila vse za heavy metal sceno, kar sva lahko. Scena je postavljena, klubski koncerti, festivali, originalni band merchandise, mediji. Slovenski fan ima vse, kar si želi, zato sva se odločila za osredotočenje v mednarodne trge.
Master of Metal je od nekdaj znamka na mednarodnem nivoju. Z leti sem se specializiral v težke trge, bande s težkih trgov sem predstavljal mednarodni publiki. Slovenija je na svetovnem metal zemljevidu in zdaj je samo na mladih bandih in novih organizatorjih, da to priložnost tudi izkoristijo.
DEJAN: Danes živiš in deluješ v Španiji. Kaj te je poneslo tja?
BASTIAN: Ko sem hodil na razne turneje, vedno, ko smo igrali v Španiji, sem si rekel, da se bom en dan preselil v Španijo. Sploh Barcelona je izjemno kulturno mesto na visokem nivoju. Tu imava središče za svoje operacije. Firma, ki zastopa lastnike licenc velikih bandov, kot so Metallica ali pa Motörhead, naju je zaposlila, da sva malo uredila problematiko s ponaredki v Španiji. V istem času sva tudi odpirala Metal Academy, prvo glasbeno šolo, posvečeno zgolj heavy metal glasbi. Danes ima čez 120 učencev. Šolo vodi moj basist Carlos. Dosti lažje nama je delovati v Barceloni, ki je ena izmed evropskih heavy metal prestolnic. Ljubljana nama je postala moreča, zagrenjena in najina okolica negativna. Potrebovala sva spremembo.
DEJAN: Povedal si že, da se še danes giblješ v organizatorskih krogih kot manager in booking agent. Pa deluješ tudi kot lokalni organizator? Kaj točno torej počneš?
BASTIAN: Osredotočava se na booking in management. V letu 2019 sva organizirala čez 200 koncertov. Mnoge turneje za najine varovance. Večino bookirava sama. Na nekaterih trgih imava partnerje in za nekatere bande svoje bookerje. Nekatere koncerte organizirava sama, večino prodava. Zelo odvisno. Delujeva z vsemi pomembnimi evropskimi festivali in organizatorji po celem svetu, in sicer od Severne in Južne Amerike do Azije.
DEJAN: Deluješ v okviru podjetja ali društva?
BASTIAN: Nikoli nisem imel društva, vedno delava kot podjetje.
DEJAN: Lahko na kratko opišeš ekipo, s katero sodeluješ?
BASTIAN: Glavno pisarno vodiva z Ano. Poleg tajnice in računovodkinje svojega dela in znanja ne zaupava nikomur. Zaposleno imava armado ljudi, ki so povezani z najinimi bandi. Od bookerjev, promoterjev, PR-jev, založnikov, publisherjev, medijev …
DEJAN: Kako – če sploh – se razlikuje tovrstno delo glede na državo bivanja? Kaj je bilo lažje v Sloveniji in kaj je lažje opravljati v Španiji?
BASTIAN: Španija spada v svetovni metal industriji med A trge. Že ker je toliko večja od Slovenije, so razmere popolnoma drugačne. Za band, bookerja, promotorja, založbe, fane in medije. Vse je večje. Predstavljaj si, ko slovenski band izda novo ploščo, igra v Ljubljani, Mariboru, Gorici, Medvodah in Kranju. Mogoče se zmeni za koncert v Kopru. Mogoče dobi ponudbo za festival v Prekmurju in tako se njegov album cikel konča. Španski underground band lahko takoj po izdaji prvenca odigra 30, tudi 40 klubskih koncertov, 5 ali mogoče 15 festivalov in tako pridobi zanimanje iz Južne Amerike, kjer brez problema naredi nadaljnjih 10 datumov. Torej je en album cikel pokril s 40 ali 50 koncerti samo na špansko govorečem trgu. Bandi na ta način dobijo večje cifre in zanimanje z mednarodne scene. Razlika je tudi med fani.
Španski fani zares spoštujejo lokalne promotorje in skupine ter jih podpirajo na vse možne načine. Kupujejo originalne izdelke in storitve z veseljem in spoštovanjem. Kupujejo koncertne vstopnice in rastejo skupaj z bandi. To vpliva na honorarje bandov, ki so v veliko primerih na nivoju mednarodno priznanih skupin. Španski bandi so zelo hvaležni najinega znanja in to spoštujejo. Za razliko od mnogih slovenskih skupin, ki so mislile, da je moja dolžnost neprestano zastonj podpirati dolgočasne, negativne bande, zafrustrirane in brez vizije ter z eno samo neizpolnjeno željo po popularnosti.
DEJAN: S katerimi bandi torej trenutno sodeluješ?
BASTIAN: Delava s precej bandi na različnih nivojih. Letos sva podpisala 5 bandov iz najinega rosterja za mednarodne založbe. Crisix je mlad band iz Barcelone. New way of thrash, s katerim smo samo v letu 2019 naredili čez 70 koncertov na treh kontinentih. Band ima zelo močan status v Španiji in se uspešno prebija na mednarodne trge. V zadnjih dveh letih so igrali pomembne evropske festivale, kot so Hellfest, Wacken, Graspop, in turali z Body Count, Testament ter odigrali mnogo headline koncertov. Delava z dobrim modernim slam death metal bandom iz Madrida. Podpisala sva jih z Unique Leader Records za naslednje 3 plošče.
DEJAN: Kako se imenuje?
BASTIAN: Zaenkrat se imenujejo še Cannibal Grandpa. Vendar, ko sva jih vzela v management, nama je bilo jasno, da jih bova preoblekla in tudi zamenjala ime. Le na tak način sva lahko zagotovila podpis pogodbe, ki sva ga želela. Spremembo imena bomo najavili s serijo video teaserjev in videoposnetkov, ki bodo razkrili novo ime in obdobje (op. a.: band se je preimenoval v Bonecarver).
Delava tudi z mladim bandom BTWD iz Madrida. Igrajo brutal beatdown in jih imava podpisane na nemški založbi Dead Serious in z MAD Booking. Igrajo veliko specializiranih festivalov, headliner turnej in turajo z bandi, kot so Desolated, Malevolence, Comeback Kid. Naslednji band je tudi iz Madrida. Vita Imana je tribal thrash band na visokem nacionalnem nivoju. Edini band z najinega rosterja, ki poje v španščini in je osredotočen samo na špansko govoreče trge. Vendar ne delava samo s španskimi bandi. V managementu imava na primer tudi zelo perspektiven danski diabolic rock band, ki je izdal prejšnjo ploščo na Svart Records, zdaj pa sva jih podpisala z Metalblade Records. Na turneji bodo aprila z odličnim bandom Slaegt. Najin roster je zelo omejen, tako v mangementu kot tudi v bookingu. Letos nama je odpadlo že preko 100 koncertov. 40 datumov Crisix in Insanity Alert je prestavljeno na 2021. Dvakrat smo napovedali tri tedenske turneje Crisix z Destruction, po enkrat pa z Warbringer in Suicidal Angels.
DEJAN: Pa se lahko tudi slovenski bandi obrnejo nate, če bi si recimo želeli nastopati v Španiji in okolici? Se je morda že kakšen band v tej zvezi obrnil nate in si mu lahko uspešno pomagal?
BASTIAN: Vedno z veseljem dam kakšen nasvet. Vendar načeloma bi tak band moral imeti booking agenta ali pa vsaj hype v undergroundu. V Master of Metal smo od nekdaj zelo selektivni. Lahko me prepriča band iz katerega koli trga, vendar nimam nobenih nacionalnih nagnjenj k temu, da bi promoviral bande samo zato, ker prihajajo iz Slovenije, Palerma v Italiji ali na primer Katalonije. Band mora imeti poštimane zadeve v glavi, osebnost, določeno mednarodno zanimanje in številke, pravilni fokus in vse te zadeve. Kar se tiče slovenskih bandov, večina temu ni dorasla.
Slovensko sceno vedno rad spremljam in veseli me nova generacija bandov, ki mi daje upanje, da bo Slovenija le nekoč dobila svojo identiteto. Identiteto, ki jo predstavlja kopica bandov, ki izhaja iz istih vrednot in ustvarja določeno sceno. Zaenkrat vidim bolj posameznike, pionirje, ki zastopajo slovensko sceno na najvišjem nivoju. Med glasbeniki je sigurno največ spoštovanja vreden Tilen Hudrap, ki se je s težkim delom in predanostjo preko Vicious Rumors in Pestilence znašel na odru s Testament in je član U.D.O. Mislim, da je Tilen edini slovenski glasbenik, ki je dosegel svoje sanje. Potem bi omenil Within Destruction. Njihovi uspehi so izjemni. Kakor koli pogledaš, so edini slovenski band, ki ima zares konkretne rezultate, konkretne številke, razdelan koncept in pozna svojega kupca in trg. Obstajajo kul bandi, kot so nov death black band Ensanguinate bivšega Eruption kitarista Čuka, nov band Siderean od Matije iz bivših Teleport. Dobra je nova Mephistophelian plošča. Poglej Bocota ali pa Metalsteel, kako vztrajni so. Scena se premika, vendar pogrešam prisotnost bandov na medanrodni sceni. Razlogov, zakaj jih ni, je več. Stilska problematika, problematika izvedbe in nezadostne kakovosti in originalnosti, nezadostna predanost in pretirana težnja k popularnosti, ki se izraža v njihovih izdelkih.
DEJAN: V tej zvezi ti z veseljem omenim Srd, ki imajo za seboj konkretno evropsko turnejo s Shining. Bi bili oni kaj zate?
BASTIAN: S Srd sem seznanjen, ker sta mi pošiljala linke Matej Skunk in Tomaž Gorkič, ki je sodeloval z Niklasom iz Shining. Vem, da so bili lansko poletje v Barceloni. Bi jih šel pogledati, ampak sem bil v tistem času na turneji. Black metal v slovenščini se mi zdi zanimiv pristop. To, da so bili na turneji, se mi zdi super napredek za slovensko black metal sceno. Končno SBM band na pravi turneji s pravim bandom in agencijo. Pozabil sem omeniti še nekaj drugih, kot so Jegulja ali pa Eruption. In Simona, bobnarja od Vulvathrone, ki sem ga zasledil v Melechesh in internacionalnih zasedbah. Bil sem tudi prijetno presenečen nad prvencem SkyEye. Zelo kvaliteten pevec in dobri riffi. Vem, da je bandom težko, vendar morajo v band še bolj verjeti in biti vztrajni, saj s pravim načinom promocije in prodaje lahko v današnjih časih dosežejo marsikaj. Within Destruction so lahko za vzor glede marketinga, turanja in prodaje.
DEJAN: Ko sva ravno pri delu z bandi ... Ali obstaja kakšna stvar, ki je pri organizaciji koncertov ne maraš?
BASTIAN: Večinoma mi je vse v užitek. Večji kot je izziv, bolje se počutiš, ko dosežeš cilj. Pri organizaciji ne maram wanna be promotorjev in wanna be bandov. Promotorjev brez znanja in bookerjev, ki slabo delajo z bandi. Ne maram bookerjev, ki delajo s slabimi bandi, ker najsibo nimajo stila ali pa dostopa do kakovosti.
Ali pa takih, ki pobirajo bande glede na trenutne trende. Promotor bi moral biti leader in ne follower in copycat. Vedno sem se zavzemal za to, da sem predstavljal bande iz prve kategorije. Iz kategorije A in ne C ali XY.
DEJAN: Očitno je, da pri svojem delu uživaš. Kaj te torej pri tem najbolj veseli?
BASTIAN: Vsi vidiki te industrije so mi zanimivi. Scena in trg se neprestano spreminjata in zato se, kot vsako podjetje, soočamo z novimi izzivi. Načrtujemo nove strategije promocije in prodaje in iščemo ter odpiramo neodkrite trge. Sodelovanje z bandi. Ko začneš spremljati band, ki igra za 50 ljudi in naenkrat razproda dvorane za 200 in potem za 500 ali 1000 ljudi, igra po celem svetu itd., je užitek, ko se zaveš, da je veliko tega rezultat tvojega dela.
DEJAN: Si med vsemi bandi, ki si jih kdaj koli gostil, že srečal svojega največjega glasbenega idola? Kateri je to bil?
BASTIAN: To sem ja. Sam sem die hard Slayer fan, in ko sem jih srečal prvič, sem bil iz sebe. Po navadi normalno komuniciram s člani bandov, celo Stevom Harrisom. Vedno, ko sem pa srečal Slayer osebno, sem čutil posebno zadovoljstvo.
DEJAN: Ali pri bandih, s katerimi sodeluješ, kar koli pogrešaš?
BASTIAN: Bandi, ki jih imava v managementu, so kreativni in imajo jasno zastavljene vizijo in cilje. Kar koli je treba nadgraditi, se o tem pogovorimo. Bande vodiva čez različne procese njihove kariere. Vse je na mestu.
DEJAN: Kaj te je pri tvojem delu najbolj presenetilo?
BASTIAN: Toliko enih svari, da si ne moreš misliti.
DEJAN: Pa lahko kakšno razkriješ? Saj ne rabiš o imenih ...
BASTIAN: Na primer presenetilo me je, da so Slayer res prekinili delovanje.
DEJAN: Je imel kateri band kdaj kakšno zahtevo, ki je nikakor nisi želel izpolniti?
BASTIAN: Če hočeš opravljati delo promotorja profesionalno, potem se moraš spoprijeti še z najbolj nenavadno ali neumno zahtevo, ki jo band hoče. Namreč gostiti hočeš zadovoljen band, ki se bo rad na naslednji turneji vrnil k tebi. Hočeš band, ki bo korektno odigral svoj nastop in zadovoljil stranke.
DEJAN: Elegantno si se izmaknil mojemu vprašanju, hehe. Sicer pa tvoj odgovor pomeni, da si izpolnil vsako željo do zdaj?
BASTIAN: Ah, kje pa. Še zdaleč ne, sploh na začetku. Vedno sem se trudil, da se čim bolj približam zahtevam, ki pa so bile zelo različne. Od fitnesa, kaviarja, vseh možnih oblik turizma in zabave ... Sicer pa so se težje zahteve predvsem nanašale na tehnično opremo, s katero so se ukvarjali moji tehnični delavci.
DEJAN: Imaš na svojem seznamu želja morda še kakšen band, s katerim bi rad sodeloval?
BASTIAN: Niti ne. Mislim, da sem že okrog leta 2008 izpolnil svoj spisek bandov, s katerimi sem imel željo vsaj enkrat sodelovati. Bandi in nove priložnosti pridejo same od sebe. Sem pa še vedno zbiratelj. Tako fizičnih albumov kot tudi bandov, ki jih organiziram v živo. V undergroundu se dogajajo vse mogoče zanimive zadeve, novi bandi, novi stili in to vzbuja željo po raziskovanju in na koncu to pripelje do nekega sodelovanja. Kaj vse se dogaja v trenutni underground sceni. Black metal, death metal, doom, thrash ... Scena cveti.
DEJAN: Kaj bi priporočal mladim bandom, ki se pripravljajo na svoj prvi nastop, oziroma takšnim, ki so komaj pred kratkim prvič stopili na oder?
BASTIAN: Najprej je vaja. Vaja dela mojstra. Igranje inštrumenta in poznavanje glasbene teorije je pomemben začetek za vsakega glasbenika. Poznavanje heavy metal zgodovine, izumiteljev, stilov. Poslušanje klasičnih heavy metal izvajalcev in sledenje na trenutni svetovni sceni. Sledenje pravi sceni in ne sledenje trendom. Poznavanje metal trga, ponudbe in povpraševanja. Identifikacija banda, originalnost, predanost, dober album in nato priprave na nastop. Sicer je pa to vprašanje, ki ga dobivam zelo pogosto. Zato sva se odločila, da napiševa knjigo, ki bo pomagala mladim heavy metal bandom v razvoju, razvozlati nekatera vprašanja in probleme. Knjiga bo izšla v letu 2021.
DEJAN: Zanimivo. Bo knjiga izključno priročnik ali tudi neke vrste avtobiografija z življenjskimi prigodami? V katerem jeziku pa bo izdana?
BASTIAN: Knjiga je usmerjena striktno v razvoj in prodajo bandov in temelji na osebnih izkušnjah. Izšla bo v angleščini in španščini.
DEJAN: Ko sva govorila o slovenskih bandih, si že povedal veliko na to temo, a bom vseeno še direktno vprašal. Katere pogoje morajo izpolnjevati bandi, da začneš sodelovati z njimi?
BASTIAN: Veliko dejavnikov vpliva na to odločitev. Band mora imeti urejene zadeve, jasno vizijo, predanost in cilj. Biti mora originalen, stilsko opredeljen. Band mora imeti določene številke glede na njegovo dobo obstoja, lokacijo, stil, koncertno zgodovino in predvsem biti pripravljen igrati v živo. Kljub vsemu temu nama mora biti band všeč, prav tako njegovi člani. Kot management sva zelo selektivna. Delava z omejenim številom bandov, da lahko vsakomur nameniva pozornost, ki jo potrebuje. V bookingu je podobno. Nekatere imava samo v managementu in podpisane z različnimi bookerji. Z nekaterimi bandi delava samo consulting. Od večjih bandov, ki se pripravljajo na nov projekt, iščejo novo založbo, bookerja, turnejo, lansiranje novega produkta, albuma, do manjših bandov, ki bi se radi prebili na sceno.
DEJAN: Po drugi strani pa si tudi sam član banda. Če držijo informacije v Metal arhivih, obstajate S.M.R.T. že od leta 2007, a komaj v začetku leta 2020 ste izdali svoj prvi studijski izdelek (op. a.: recenzija tega še sledi), tako rekoč samonaslovljen dolgometražec Sado Masochistic Ritual Temple. Zakaj ste potrebovali tako dolgo?
BASTIAN: S.M.R.T. je oseben projekt, s katerim se ukvarjam že od leta 2006. Od takrat sem posnel nešteto posnetkov, s katerimi nisem bil nikoli zadovoljen. Člani banda so me prepričevali, naj vseeno nekaj izdam in tako sem nabral 10 komadov za prvo ploščo. Ta izdaja je bolj napoved druge plošče. Tokrat ne bom potreboval 13 let. Druga plošča je posneta in se trenutno miksa. Stil je odd timing free black metal. Vedno, ko sem poslušal tradicionalni old school black metal, sem razmišljal o tem, kako bi isti komadi zveneli v neparnih ritmih, kot so 11/8 ali pa morda 15/8. Drugo ploščo sem posvetil temu. Vse komade pišem, posnamem in odpojem sam. V Španiji imam velik izbor talentiranih in predanih glasbenikov, s katerimi raziskujem ekstremni metal in neparne ritme in ideje pravilno prevedemo v glasbo. Na drugi plošči imam odlično skandinavsko, špansko, portugalsko ekipo.
DEJAN: Kaj načrtuješ s Smrt za prihodnost?
BASTIAN: Od nekdaj sem Smrt, prihodnost je Smrt.
