Sobota, sredi septembra, ko je dan že prekratek. Kaj pa storiti s še drugo soboto med dvotedenskim dopustom? Nič, grem do Ortiča, kjer bo en koncert, katerega skupni imenovalec vseh treh bandov večera je metalcore. Nastopili so Tenside, Aurorawave in Sugar Spine. Ker bandov v osnovi nisem poznal dobro in posledično tudi njihovega repertoarja, bo reportaža bolj usmerjena v sama opažanja, misli in doživete občutke kot pa v opisovanje ponujene diskografije.

Vse do konca koncerta se nas v spodnji dvorani Orto bara ni nabralo trideset, a mi je precej jasno, kaj je botrovalo tako nizki številki udeležencev. Izbira skupin je bila izredno nišna, kar se pozna na tako majhnem glasbenem trgu, kot je Slovenija, kjer je občinstvo za nišne težke zvrsti omejeno, medtem ko večino preostale javnosti na žalost poberejo komercialni žanri. Od vseh treh nastopajočih so imeli največ kilometrine zadnji nastopajoči Tenside, vendar je treba vzeti v obzir, da je večina njihovih poslušalcev verjetno skoncentrirana v državah z večjo populacijo (beri: Nemčija, Francija, Italija ipd.), medtem ko sta ostala predvozača praktično novinca na glasbeni sceni.

Sugar Spine

Hiter pregled spleta (za njih iskreno še nisem slišal) pokaže, da so Sugar Spine metalcore ansambel iz Nizozemske, njihovo udejstvovanje pa ne traja prav dolgo. Gre za relativno mlado zasedbo, ki je pričela nastopati okoli leta 2023, zato od nastopa nisem pričakoval veliko. Fantje so pokazali, da je v njihovem repertoarju kar nekaj komadov, za katere bi lahko smatrali, da so dobra odskočna deska za prihodnost v absolutno prenasičenem žanru. 

Kljub njihovi majhni kilometrini in dejstvu, da je to njihova prva mednarodna turneja, sem v njihovem štiridesetminutnem nastopu našel kar nekaj pozitivnih elementov, ki so na vsakem koraku izrazili potencial za rast skupine. Breakdowni so bili odlično umeščeni v postmelodične dele pesmi, elementi hardcora, predvsem two-step ritem, pa so odlično dopolnjevali kuliso v ozadju. Še meni samemu je uspelo narediti nekaj korakov. 

Realno stanje je, da otvoritveni akti načeloma nimajo najboljšega miksa, saj je ta rezerviran za glavni akt večera (če se lahko tako izrazim). Čistih vokalov nisem slišal popolnoma nič, medtem ko je bil ekstremni vokal le medla senca med prenavrtim zvokom kitare in basa.
Kljub slabemu miksu so uspela moja ušesa izbrskati vsak solo, ki so ga ponudili. Tehnikalije vsake solaže so na vrhunskem nivoju in odlično umeščene v ritmiko vsakega komada. Holandci igrajo, kar oglašujejo, tj. metalcore, in ne odstopajo od svojega žanra, glede na slišano pa sem mnenja, da inspiracijo črpajo pri največjih.

Aurorawave

Bom iskren. Reggae mi ne paše in prostovoljno se ne bi nikoli lotil poslušanja tega, še manj pa bi se udeležil dogodka, povezanega z žanrom zapohanih (vseeno jo, prosim, legalizirajte, saj živimo v letu 2026).

Ampak reggae z breakdowni? To je bilo nekaj čisto novega zame in bilo je celo poslušljivo. Uvertura v nastop je bila glasna in težka, kakor bi za metal koncert pričakoval, nenadoma pa se je vse skupaj upočasnilo v riddim (ritem po »jamajško«) in začelo se je zibanje levo-desno. Reggae del komada je vedno presekal breakdown oziroma se je celotna zgodba pesmi prelevila v bolj tehnično izvedbo s prehodom v melodični kitarski solo, ki je sledil riddim sekciji s precej težjim zvokom in pospešenim ritmom.

Če sem pričakoval zdolgočasen nastop na račun primarne zvrsti glasbe v eksperimentu, sem se močno motil. Najbolj zanimivo je dejstvo, da je breakdown v splošnem upočasnitev pesmi, medtem ko sem ta večer prvič v življenju doživel, da je prestop vse skupaj pospešil. Po koncertu sem se lotil raziskovanja te podzvrsti in odkril Skindred, ki so verjetno največji v tem žanru. So pa Aurorawave hitro rastoč band in ima potencial, da če bo nadaljeval s takšno energijo in jasno glasbeno identiteto, bo dosegel precej širše občinstvo.

Tenside

Izmed vseh treh nastopajočih je Tenside edini band, ki je z nastopanjem začel še pred letom poloma 2020. Prvenec je namreč izdal že leta 2007, od takrat pa je postregel še z 8 izdajami, zadnjo med njimi leta 2024, ki nosi naslov Come Alive Dying.

Tenside so ponudili klasičen metalcore z modernim pristopom, torej obilo čistih vokalov, in če so njihove prve plošče predvsem umazane in z ekstremnimi vokali, nam novejši del opusa, ki so ga predstavili tudi v Ljubljani, nudi (pre)več čistih vokalov. Glede na težo in dovršenost glasbene podlage bi ekstremni vokali bolj prišli do izraza kakor petje, vendar tudi oni sledijo modernim trendom in v svoj repertoar umeščajo čisti vokal. S tehničnega vidika je bil nastop kar v redu izpeljan, predvsem lightshow, ki so ga z lastno opremo spravili na raven, ki je v splošnem v Orto baru zaradi velikosti in postavitve odra običajno nismo vajeni. Odrske luči in stroboskopi so lepo dopolnjevali breakdowne, ki so bili na žalost precej redki, sploh v primerjavi s Sugar Spine in dejstvu, da so eden izmed glavnih gradnikov metalcore glasbe. 

Glede na izkušnje, ki jih imajo za seboj, bi lahko pričakoval kaj več, ampak glede na to, da jih nisem niti dobro poznal, sem njihov nastop pospremil z mešanimi občutki in sprejetjem dejstva, da gre vsaka skupina svojo pot. Četudi v smeri, ki meni osebno mogoče ne ustreza. Večer sem zaključil kar dobre volje, saj sta me novinca kar dodobra navdušila, kljub nekoliko slabšemu zaključku pa je bil izkupiček še vedno pozitiven. Če ne drugega sem spoznal še novo zvrst, ki niti ni napačna.