Po dobrih treh letih so se ameriški simfonični power metalci Kamelot vrnili s štirinajstim studijskim albumom Dark Asylum, naslednikom leta 2023 izdanega The Awakening. Tokrat so se odločili za konceptualno zasnovano ploščo, katere zgodba se odvija znotraj nekdanje katedrale, preurejene v psihiatrično ustanovo RavenHill Asylum, v kateri se prepletajo znanost, vera in norost. V ospredju so človekova identiteta, notranji strahovi, spomini in iskanje osvoboditve psiholoških omejitev, ki si jih pogosto ustvarimo sami. Zanimivo izhodišče, ki je Kamelot skoraj pisano na kožo, saj so njihova glasba, značilna gotska atmosfera in izrazita teatralnost že od nekdaj primerna podlaga za tovrstno pripovedovanje. 

Začetek albuma je naravnost odličen. Orkestralni preludij Sanctorium s svojo temačno pripovedjo pripravi prizorišče in predstavi osrednjo idejo zgodbe: človek je pogosto ujetnik sveta, ki si ga je ustvaril sam. Kratek uvod nato neposredno preide v Ashen World, energično power metal skladbo z udarnimi bobni, izvrstnimi kitarskimi solažami in mogočnim refrenom, pri katerem Tommy Karevik ponovno pokaže svoj izjemni vokalni razpon. Gostujoča Ignacia Fernández z ekstremnimi vokali dodatno razširi dinamiko skladbe, čeprav so v ospredju predvsem hitri ritmi, izstopajoče melodije in prepoznavna simfonična razkošnost Kamelot. Tudi besedilno se skladbi odlično dopolnjujeta. Če Sanctorium govori o zidovih, ki jih gradimo iz strahov, dvomov in prepričanj, Ashen World poziva k njihovemu premagovanju. Posebej zanimiva je simbolika prodanih src in razprostrtih zastav, ki jo lahko razumemo kot izgubo individualnosti in lastnih vrednot v zameno za pripadnost kolektivni identiteti. Naslovna Dark Asylum nadaljuje v podobnem slogu, z izrazito gotsko atmosfero, zanimivim kitarskim riffom ter odličnim solističnim dialogom med kitaro in klaviaturami. Posebej učinkovit je umirjeni klavirski del po solaži, ki pripravi teren za ponovni vzpon intenzivnosti. Še izrazitejša je naslednja Sanctuary, gotovo eden izmed vrhuncev albuma. Poleg Karevika nastopata Clémentine Delauney (Visions of Atlantis) in že omenjena Ignacia Fernández, pri čemer je izmenjava treh različnih vokalnih pristopov izpeljana izredno premišljeno. Pomembno je, da glasbena podlaga sledi spremembam vokalov: ob mehkejših melodijah prevladujejo simfonični elementi, medtem ko agresivnejši odseki dobijo težje kitarske riffe, ki ponekod spominjajo celo na melodični death metal. Toda takega zagona Kamelot skozi celoten album žal ne uspe ohraniti.

Kratek zborovski interludij Nocte Veritas sicer dodatno okrepi gotsko vzdušje, vendar njegov prehod v One Last Masquerade ni najbolj posrečen. Slednja z gostujočim Tobiasom Sammetom (Avantasia, Edguy) prinese zanimivo vokalno sodelovanje in nekoliko drugačen značaj, a kljub kakovostni izvedbi ne pusti posebej trajnega vtisa. Sledi počasnejša Ivy, My Dear, ki album pričakovano umiri. Gre za prijetno, nekoliko keltsko obarvano balado z nežnejšo instrumentacijo in melanholično melodijo, ki se dobro ujema z besedilom o hrepenenju in spominih. Godlike Alchemy vrne nekoliko več energije, vendar ostane znotraj precej ustaljene formule Kamelot. Velik refren, prepoznavni vokali in bogata instrumentalna spremljava poskrbijo za korektno skladbo, ki bo verjetno povsem dobro delovala tudi na koncertnih odrih, a albumu ne doda veliko novega. Bolj prepričljiva je The Sleeping Mind (Orphic Paradigm), pri kateri kontrast med bolj zadržanimi kiticami in odločnejšim refrenom ustvari občutek prebujanja, ki se zelo dobro ujema tudi z besedilom. Skladba sicer ponovno uporablja poznane elemente, vendar jih poveže v bistveno učinkovitejšo celoto. Zagon se tako postopoma vrača in doseže vrhunec s Kaleidoscope, eno najboljših skladb albuma. Filmsko obarvan uvodni riff, mogočni zbori, spreminjajoča se dinamika refrena in izvrstna solaža, ki postopoma pridobiva na intenzivnosti, ustvarijo natanko tisto, zaradi česar Kamelot izstopajo v simfoničnem power metalu. Tukaj se vsi elementi povežejo v izredno prepričljivo kompozicijo, ki skoraj vzbudi občutek, da se je album dokončno vrnil na raven svojega začetka.

Žal se ravno takrat zgodi nov padec. Enigma (Think of Me) ponovno občutno upočasni dogajanje, pri čemer kljub gotski romantiki in čustveni vokalni interpretaciji ne doseže prepričljivosti Ivy, My Dear. Naslednja Cassandra's Disease sicer nekoliko bolj izpostavi kitare, ki so drugod pogosto potisnjene v ozadje, vendar ji manjka predvsem izrazitejši refren. Ta šele v zadnji ponovitvi dobi nekoliko močnejšo instrumentalno podporo, zaradi česar se človek vpraša, zakaj podobnega pristopa niso uporabili že prej. Nedvomno prijetno presenečenje je Beneath the Moon (Tunglið), nežna akustična skladba z islandskimi vokali Rannveig Sif Sigurðardóttir in Sólveig Sare Leupold ter violinistko Leo-Sophie Fischer. Nordijski ljudski vplivi, umirjena instrumentacija in skoraj mistično vzdušje ustvarijo enega najbolj atmosferičnih trenutkov plošče. Skladba po zvočni podobi nekoliko odstopa od preostalega materiala, vendar prav zato prinaša dobrodošlo svežino. Hkrati njena umestitev tik pred zaključek še dodatno upočasni album, ki je do tega trenutka izgubil že precej začetnega zagona. Tega skuša ponovno obuditi The Puppet King, ki pa je s svojimi tremi minutami preprosto prekratek, da bi lahko povrnil izgubljeno energijo. Skladba se nato neposredno prelije v orkestralni postludij Sanctum Requiem, s katerim tvori odlično povezano glasbeno celoto. Gre za izvrstno izpeljan zaključek, vendar se prav v trenutku, ko se zdi, da je album ponovno našel svojo moč, ta že poslovi.

Vokalno je album izjemno prepričljiv, saj Tommy Karevik blesti tako v mogočnih refrenih kot tudi v intimnejših odsekih, gostujoči glasbeniki pa večinoma učinkovito razširijo izrazno paleto. Podobno velja za instrumentalne sposobnosti zasedbe. Thomas Youngblood in Oliver Palotai znova poskrbita za odlične solistične trenutke, Alex Landenburg pa z dinamičnim bobnanjem zagotavlja trdno in pogosto izjemno energično ritmično podlago. Več pripomb leti na produkcijsko ravnovesje, saj bogate orkestracije in zborovske spremljave občasno potisnejo ritmične kitare preveč v ozadje.

Največji zadržek pri Dark Asylum je njegova celovitost. Album ima jasen koncept in prepoznavno gotsko atmosfero, vendar povezanost bistveno bolj izhaja iz besedil kot iz glasbenega razvoja. Prehodi in spremembe intenzivnosti ne ustvarjajo vedno občutka smiselnega napredovanja, zato album večkrat izgubi zagon. Razlika med manj posrečenim prehodom Nocte Veritas v One Last Masquerade ter odličnim zaključnim povezovanjem The Puppet King in Sanctum Requiem je pri tem zelo zgovorna. Dark Asylum nedvomno premore kakovost, značilno za Kamelot, in več skladb, h katerim se bo vredno vračati. Vendar začetna četrtina postavi tako visoka pričakovanja, da jih preostanek plošče kljub občasnim vzponom ne uspe povsem upravičiti. Končni vtis je zato razmeroma zadržan, saj ob poznavanju njihovega ustvarjalnega potenciala ostaja občutek, da bi iz tako zanimivega koncepta lahko nastalo nekaj bistveno bolj povezanega in glasbeno izrazitejšega. Kljub omenjenim zadržkom zna skupina svoje najboljše skladbe učinkovito predstaviti v živo, o čemer se boste lahko kmalu prepričali tudi sami. Hangtime Agency namreč 13. novembra prireja koncert v Zagrebu, kjer bodo Kamelot nastopili ob podpori Exit Eden in Temperance.