Wolves in the Throne Room / Worm / Final Dose

Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška, 4. 11. 2026

Objavljeno 20. 11. 2026

Wolves in the Throne Room / Worm / Final Dose

Po dobrih štirih Sončevih obratih so se v Evropo vrnili prvaki kaskadskega black metala (če sploh še kdo uporablja ta izraz). Wolves in the Throne Room so tokrat Slovenijo zaobšli, nam najbliže pa jih je v Zagreb pripeljala ekipa Hangtime Agency. Na letošnji turneji so jih spremljali ameriško-kanadski vampirski dvojec Worm s koncertno zasedbo in londonski punk/black metal band Final Dose. Z žanrskega vidika vsekakor zanimiva izbira, a se je vse skupaj v živo obneslo mnogo bolje kot na papirju.

Final Dose so se pri nas prvič predstavili v živo februarja lani na Pokalici v Škofji Loki, dan zatem pa so nastopili še v Močvari z ameriškimi kolegi Prayer Position. Po slabih devetih mesecih seveda ni bilo pričakovati drastično drugačne setliste, a so nam vseeno predstavili tudi nekaj novih, še neizdanih komadov. Tokrat mnogo številčnejšemu občinstvu so predstavili krajši set, ki je zajemal njihove najboljše komade, kot so Golden Chalice z letošnjega EP-ja Woe ali Eternal Winter in Weathered Axe z lanskega celovečerca Under the Eternal Shadow. Band je sicer znova ponudil vživet in razgiban nastop, a med publiko nekako ni bilo čutiti tistega pravega vzdušja in mojim občutkom je po njihovem nastopu pritrdilo tudi več drugih obiskovalcev. Ob minimalni rdeči osvetlitvi je bil znova najbolj viden član na odru bobnar, okoli njega pa so sem in tja smukale štiri sence. Ena izmed njih je bil rabelj, ki je mikrofon nekajkrat vmes zamenjal za klaviaturski modul. Tudi tokrat so črni pankerji set zaključili z Dark Paradise. Svoje delo so opravili z odliko in bolj hladno razpoloženo občinstvo po najboljših močeh pripravili na prve zvezde večera.

Izjemno temna osvetlitev se je nadaljevala tudi pri Worm, tako da smo spet z izjemo bobnarja na v meglo ovitem odru videli večinoma samo silhuete preostalih glasbenikov. Če so bili Final Dose ves čas pod sojem rdečih luči, so bili Worm večino časa v modri ali vijolični svetlobi (v kombinaciji z rdečo). Koncertna dvorana se je med njihovim nastopom hitro zapolnila, obiskovalci pa so band sprejeli z nekoliko več navdušenja. Dobro je »zažgala« predvsem vokalistova popestritev nastopa z mečem, s katerim je po uvodu mojstrsko odprl pesem Necropalace. Če ne bi fotografi večkrat brezsramno zaslepili nastopajočih z bliskavico, ne bi niti opazila, da ima gospod Wurm na sebi corpse paint in sončna očala. Z vsemi bodicami, dolgimi črnimi lasmi in vampirsko opravo je bil vsekakor zanimiva pojava na odru, kakršnih smo bili nekoč vajeni pri recimo Dimmu Borgir. V tem smislu tudi dojemam aktualni album Necropalace kot svojevrsten poklon starim albumom Dimmu Borgir, pa tudi Dissection in Emperor, in če sklepam po odzivih obiskovalcev pred odrom, omenjeni recept simfoničnega black metala v retro izvedbi deluje izjemno dobro. Sama bi sicer raje slišala kaj starejšega iz njihovega death doom metal obdobja (Bluenothing je še vedno mojstrovina), enakega mnenja pa je bila prijateljica, ki jih je (srečnica) predlani videla na Brutal Assaultu. V Zagrebu so ji zveneli kot čisto drug band, a vseeno so bili hudičevo dobri! Njihove prepoznavne prehode z nizko uglašenimi kitarami smo žal izkusili samo pri prvi skladbi (pa čeprav jih na studijskih posnetkih zaradi nostalgične produkcije sploh ni), a smo zato bili priča toliko več res lepim solažam, sploh zadnji pri The Night Has Fangs. Ravno zaradi tega sem kljub Wurmovi teatralnosti in pogostemu preusmerjanju pozornosti na sočlane imela večino koncerta na očeh glavnega kitarista, saj se ne zgodi ravno vsak dan, da nekaj metrov od tebe stoji sam Phil Tougas in lahko samo nejeverno opazuješ njegove uroke na kitari.

Pridih 90-ih so nato znova pričarali z uvodno clean kitaro pri zaključni pesmi Blackheart, ki ostaja med mojimi najljubšimi spomini na prvo snidenje z Worm. Čeprav so se na prvi evropski turneji v glavnem posvetili aktualnemu albumu, so nam s predhodnika Foreverglade vsaj predstavili Empire of the Necromancers. Vsekakor so eden tistih bandov, ki jih preprosto moraš videti in slišati v živo. Tokrat je bil v Močvari na srečo res dober zvok.

Setlista Worm: Gates to the Shadowzone, Necropalace, Empire of the Necromancers, The Night Has Fangs, Dragon Dreams, Blackheart.

Po preobilici vsega nas je po premoru čakala povsem drugačna izkušnja, ki se je začela z nadvse poganskim očiščenjem. Kitarist Kody se je namreč najprej umirjeno sprehodil po odru s kadilom iz severnoameriške kadulje, medtem ko se je iz zvočnikov predvajal instrumentalni outro EP-ja Crypt of Ancestral Knowledge (2023). Za nekaj časa se je v publiki umirilo vsaj kašljanje, če ne že čebljanje, in kmalu so se mu na odru pridružili še koncertni basist Galen ter brata Weaver na bobnih in kitari. S svečami prijetno osvetljen oder me je tokrat presenetil, kajti ko sem Wolves in the Throne Room (v nadaljevanju Wittr) prvič videla v Channel Zeru leta 2010 (skupaj s hrvaško zasedbo Johann Wolfgang Pozoj, ki jo res pogrešam), so nastopili v popolni temi in v kitarske vratove usmerjene modre lučke takrat niso imele zgolj estetskega namena. Ironija je torej, da so imeli tokrat najbolje osvetljen oder ravno Wittr, ki so imeli v primerjavi z Worm in Final Dose tudi precej bolj umirjen (marsikdo bi rekel tudi dolgočasen) nastop. Atmosferični black metal je pač drugačna (pre)izkušnja, saj od posameznika terja polno pozornost in predvsem potrpežljivost. To velja predvsem za starejše skladbe, s katerimi so šli na koncu seta najdlje v preteklost do albumov Two Hunters (2007) in Black Cascade (2009), medtem ko je letošnji album Estuary veliko bolj dostopen. Manj razvlečeni riffi in več melodičnosti so vidno ugajali tudi publiki, pa vendar je bila ta ves večer nepričakovano zadržana in skromna z odzivi. Še največ življenja je pokazala med bolj epskim Ghosts Among the Obelisks, živalskim Angrboda ter filmskim The Old Ones Are With Us (sploh po zadnji ponovitvi vrstice »We are becoming«). Podobno zadržani so bili tudi nastopajoči, saj je bilo čutiti utrujenost (navsezadnje so bili sredi skoraj enomesečne turneje), ne morem pa jim očitati, da od sebe niso dali dovolj ali da je bil nastop slab. Ravno nasprotno – celoten nastop je bil več kot soliden in Wittr so z leti ogromno vložili v svoje nastope, skladbe in tudi opremo (kolega se je recimo zrinil v drugo vrsto v glavnem zato, da je lahko dobro videl vse kitarske efekte na odru).

Set so zaključili z 18-minutno odo I Will Lay Down My Bones Among the Rocks and Roots, ki je po desetih minutah priprav nato z ritualističnim riffom in bobni prevzela tudi mojo staro dušo in predramila že lep čas pozabljeno ljubezen do tega banda – navsezadnje je bila moja prva recenzija pri Paranoidu posvečena njihovemu albumu Celestial Lineage (2011).

Setlista Wittr: Crown of Stone, Estuary, Ghosts Among the Obelisks, Angrboda, The Old Ones Are With Us, Eostre, Wanderer Above the Sea of Fog, I Will Lay Down My Bones Among the Rocks and Roots.

Dobro uro dolg nastop je minil – niti prehitro niti prepozno. Nekaj najbolj gorečih obiskovalcev se je trudilo priklicati band nazaj na oder, a so se hitro vdali, dvorana se je neverjetno hitro izpraznila in obiskovalci so se raje preživeli preostanek večera v predprostoru z mizami in stoli. Noč je še bila mlada, vendar koncerti sredi tedna vedno terjajo svoj davek. Hangtime Agency marljivo skrbijo, da se bo naša ekipa do konca leta še vrnila v Zagreb, kajti v klubu Boogaloo gostijo v nedeljo 22. 11. Rotting Christ, Voragoth in Elusive God, v četrtek 10. 12. nato I Am Morbid, Atheist, Cancer in Stelvris, v ponedeljek 14. 12. pa Týr, Twilight Force, Dragonland in Vanaheim.

Fotogalerija

20261104_01_FinalDose_01.jpg
20261104_01_FinalDose_02.jpg
20261104_01_FinalDose_03.jpg
20261104_01_FinalDose_05.jpg
20261104_01_FinalDose_07.jpg

Ogled fotogalerije ››

Avtor:Aleksandra Rajković