Pretekli ponedeljek sta na Pokalici v Škofji Loki nastopili dve black metal/punk zasedbi, bostonski Prayer Position in londonski Final Dose. Prijatelj, ki že več kot pol življenja podpira (prvenstveno postojnsko) DIY punk sceno, je seveda šel na koncert, ker ga je zanimalo razmeroma novo prizorišče AKC Nama, prepričana pa sem tudi, da je imel že zdavnaj vse izide obeh nastopajočih zasedb vsaj na kaseti. Banda sta ga navdušila do te mere, da je vzdušje na koncertu mimogrede primerjal s Spectral Voice v Kopru (ko sem prej potarnala, da pogrešam take koncerte) in poslal video s koncerta. Čez kakšno uro mi je pisal drug prijatelj, ali grem slučajno ta dan na njihov koncert v Zagreb. Želel je podpreti kolega iz Final Dose, ki ga je pred leti spoznal na festivalu Roadburn, in ker je nazadnje tako šel med tednom dva dni zapored na Thantifaxath, sem vedela, da morajo biti vsaj Final Dose res dobri. Zakaj pišem o toliko osebnih anekdotah v uvodu? Ker nisem poznala ne enega ne drugega banda in ta teden nisem imela namena iti nikamor, saj sem se lani po Akhlys zaklela, da sem prestara za koncerte med tednom. Po drugi plati res cenim mnenje obeh, in če lahko gresta v ponedeljek in/ali torek na koncert človeka, ki zaradi službe vstajata ob 4-ih oziroma 5-ih zjutraj, potem pač ni prostora za izgovore. Idemo! Časovnica je bila taka:

20.00 vrata
20.30 Terra Nox
21.15 Prayer Position
22.00 Final Dose

Ker je bilo vse skupaj zelo ad hoc, sva s prijateljem zamudila predskupino, zagrebško melodično death/groove metal zasedbo Terra Nox. Ne vem, zakaj je organizator za lokalno podporo izbral ravno njih, bi se pa verjetno precej bolje, v bistvu odlično ujeli z ljubljansko Ambro. Kljub slabemu vremenu in neugodnemu terminu se je na koncertu zbralo presenetljivo veliko ljudi (kot tudi bojda dan prej v Škofji Loki). Dobrih 50 glav bi za Močvaro kdo označil za skromen obisk, po moji oceni pa je bil soliden. Mnogo ljubši so mi koncerti, na katerih se ni treba nikamor prebijati (kot recimo na Ulcerate leta 2017) in med obiskovalci velja načelo vzajemnega spoštovanja osebnega prostora (za razliko od recimo leta 2019 na Mgłi, fuj). Pred naslednjim nastopom sem izvedela, da so bili Prayer Position in Final Dose skupaj že na dveh turnejah po ZDA in vsaj eni evropski, da so dobri prijatelji in – pazi to – da jih je prejšnji večer v Škofji Loki prišel pogledat Andrej Šifrer. Sem že mislila, da se človek zafrkava, pa je ponosno pokazal sliko banda s slovensko legendo. Izkazalo se je, da je Šifrer basistov dober družinski prijatelj, sproščeno vzdušje in dobro razpoloženje pa sta se nadaljevala še ves večer.

Kmalu zatem se je začel z odra razlegati uvodni noise in oder so zavzeli Prayer Position. Prva stvar, ki mi je padla v oči, je bil efekt z verigo, ki ga je vokalist v roki potresaval kot tamburin. Ne vem, ali sem ga sploh slišala, ker je bil zvok na splošno surov, umazan in kaotičen – kot se spodobi za underground metal/punk koncert. Je pa KJH, ki je ob bobnarju sicer glavna instrumentalna sila v bandu, z efektom in s pumpico za astmo popestril nastop. Ameriška četverica je navzoče hitro prepričala že s prvim, zares spravila v element pa že s tretjim komadom Skull. Tega so predlani izdali na skupnem ploščku s Final Dose, vsaj polovico seta pa so sicer predstavljali komadi s samonaslovljenega prvenca. Če se ne motim, so predstavili tudi nove, še neizdane komade. Iz dobre pol ure dolgega seta so se mi najbolj vtisnili v spomin komadi A Grim Weapon, Wretch, Almost Paradise in nekoliko počasnejši The Garden, na splošno pa bi lahko njihovo glasbo opisala tako, da gredo tradicionalni pankovski ritmi in »true Norwegian« black metal riffi z roko v roki in kar spolzijo v uho. Ne vem, ali bi me enako navdušili ob poslušanju doma, saj ne ponujajo nič zares unikatnega, ampak v živo so bili odlični. Proti koncu nastopa sem se večinoma enega in istega bobnanja sicer že malo naveličala, ampak me je zato toliko bolj navdušil naslednji bobnar.

Kot se za Združeno kraljestvo spodobi, je oder po odmoru zavzela prava multikulti zasedba: Brazilec na bobnih, Američan na basu, Finec na kitari, Italijan brazilskih korenin na vokalu in Anglež na lead kitari. Final Dose so zveneli še bolje kot njihovi predhodniki in to predvsem na račun bobnarja, ki je ves čas iz rokava stresal zanimive in domiselne prehode. Po načinu igranja me je še najbolj spominjal na Andreja S., dokler je še bobnal pri Ater Eri, in roko na srce bi morali biti v tem paketu z njimi Human Host Body. Peterica na odru je vživeto predstavila nekaj komadov z aktualnega EP-ja Endless Woe, od katerih je najbolj »zažgal« Golden Chalice, večino seta je črpala z lani izdanega drugega celovečerca Under the Eternal Shadow, v zadnji tretjini pa je še predstavila komad Like Rats s prvenca Void Inside. Žal so bili izjemno slabo slišni klaviaturski »dungeon synth« vložki z matrice, kar pa je bila edina pomanjkljivost njihovega nastopa. Mišičast frontman, ki je s črnim pokrivalom čez obraz spominjal na krvnika, je izstopal po razgibanem vokalu in vztrajno tolkel s pestjo v zrak skupaj z obiskovalci v prvi vrsti, medtem ko so preostali člani s hellhammerskimi obraznimi poslikavami neizmerno uživali (beri: čupali) med preigravanjem svojih komadov. Kako ne bi, ko pa jim je uspelo združiti najboljše iz obeh svetov, black metala in punka. K vzdušju so precej doprinesle še megla in rdeče luči, ki so po ritmu izmenično osvetljevale steno za bobnarjem ali območje pred odrom. Zaradi tega je bil za spremembo večino časa jasno viden ravno bobnar, ki je z irokezo in dredi spominjal na Sida (Earsplitter, Srd), ostali člani pa so delovali kot črne silhuete, ki se zlobno teleportirajo sem in tja po odru. A ker so punk (tu citiram kitarista), so po skoraj 40 minutah odložili instrumente ter se kljub glasnim in vztrajnim pozivom niso več vrnili na oder.

Setlista Final Dose: Eternal Winter, Weathered Axe, Wretched, Golden Chalice, Interlude, Rite of Spring, Outro, Frio, Like Rats, Forsaken Armor, Dark Paradise

Vsega skupaj je bilo konec že ob enajsti uri, zato sva s prijateljem še ostala in naprej kramljala z drugimi prišleki. Med drugim sem izvedela, da je kitaristova partnerka najboljša prijateljica moje znanke, ki je našemu bandu pred leti organizirala koncert v Škofji Loki in zdaj že dolgo živi v Angliji. Tako te življenje že n-tič spomni na dve stvari – kako resnično majhen je svet in kako čas neprizanesljivo teče naprej. Na neki točki je težke pogovore o tem, da Final Dose zaradi trenutne politične situacije verjetno še nekaj časa ne bodo nastopili v ZDA, pa čeprav so nekateri člani tam živeli in tja potovali praktično vsako leto, prekinil prikupen hišni črni maček. Po krajšem pregledu odra se je vrnil nazaj v zaodrje, s prijateljem pa sva se počasi odpravila na pot. In nauk zgodbe? Za prijatelje si je treba čas vzet'.