Pred leti me je pot še kar pogosto zanesla v toto mesto, ko so dvorane na območju Pekarne vedno do zadnjega kotička napolnili bandi, kot so Enslaved, Watain, Deströyer 666 in Korpiklaani, kljub kopnečemu občinstvu skozi leta pa ni nikoli usahnila neomajna volja organizatorjev koncertov. Že kar nekaj časa so med najbolj aktivnimi Defenders of Metal, ki so v štajersko prestolnico tokrat pripeljali band, za katerega si nisem nikoli mislila, da ga bom sploh kdaj videla v živo. Pred koncertom je prijatelj sicer omenil, da so Thantifaxath pred trinajstimi leti že nastopili v Sloveniji, in sicer kje drugje kot v MKNŽ-ju! Del njihovega nastopa in del mojega najljubšega komada s prvenca je kakopak dokumentiral nihče drug kot Šufer! Tokrat mi je uspelo celo prepričati kolega sokrajana, enciklopedijo obskurnih disonantnih black in death metal bandov na dveh nogah, da se mi v torek zvečer pridruži na romanju v Maribor. Na koncu ni bilo nobenemu niti približno žal.

Kot predskupina je bila za mariborski datum napovedana domača simfonična black metal zasedba Marax, ki sem jo nazadnje videla verjetno leta 2018 v Šeščah na 30. obletnici festivala Fuck Off Commercial. Od takrat je nesveta trojica izdala še po dva EP-ja, koncertna albuma in celovečeca (The Witch in The Shrine). Koncertno še kar aktivna zasedba je v Mariboru predstavila nekje uro dolg set, med vsemi skladbami pa so se mi v spomin najbolj vtisnile The Witch, The Prophecy in Trinity. Deloma zato, ker njihove diskografije zares ne poznam, deloma pa tudi zato, ker je bil (verjetno) zaradi nasnete matrice in preglasnega ozvočenja precej popačen zvok. Večkrat je bilo težko razbrati distorzirane kitarske melodije in pevkine besede, čeprav zelo pazi na artikulacijo tudi pri harsh vokalu, je pa zato med soli prišla še toliko bolj do izraza clean kitara. Kar se tiče same izvedbe, so bili domačini bolje pripravljeni in uigrani kot njihovi kanadski kolegi, pa tudi na splošno je bil njihov nastop zelo dinamičen in profesionalen. Žal mi komadi niso šli najbolje v uho tako kot v srednji šoli ne Anorexia Nervosa, na katere močno spominja interpretacija simfoničnega black metala iz hiše Marax. Več o njihovem setu bi lahko napisal Dejan, če ne bi tokratnega koncerta izpustil zaradi družinskih obveznosti, bi se pa potem verjetno težko znašel v viharju disonanc in nepredvidljivih ritmov, ki nas je po krajšem premoru hitro udaril s polno hitrostjo.

Marax so začeli 20 minut pozneje, zato se je zavlekel tudi nastop Thantifaxath. Okrog pol enajste so oder končno zasedle tri zakrite pojave, ki so še malo prej veselo kramljale z obiskovalci. V primerjavi s prejšnjo »čarovnico« so s skladbo Solar Witch v dvorano vnesli popolno nasprotje: suspenze, na prvo žogo nestrukturirane ritme, atonalne kitare in zlovešče brneč bas. Skratka urejen kaos, v katerem se še najlaže znajdeš z zaprtimi očmi in se samo prepustiš toku. Pri iskanju smisla v nesmislu te Thantifaxath vmes že sedemkrat pustijo nekje daleč za sabo, saj kot tovorni vlak samo oddrvijo naprej. S kirurško natančnim bobnanjem in vztrajnim brušenjem kitare, ki se je med koncertom večkrat razglasila, ti vmes še skorajda raztrgajo bobniče, potem pa te hitro spet ujamejo v past z najlepšim možnim riffom, kot na primer pri Surgical Utopian Love, drugem komadu z aktualne plošče Hive Mind Narcosis (2023). To so razprodali že na prvih treh datumih turneje, tako da so imeli drugi album s seboj samo še na CD-ju. Na veselje večine obiskovalcev so nam predstavili tudi par komadov s prvenca Sacred White Noise (2014), pa tudi enega s prejšnjega EP-ja Void Masquerading as Matter (2017) – s Cursed Numbers so nam dodobra napeli živce in neizprosno preizkušali, kje nam je meja.

Ko so se poslovili z odra, sem bila nekako sveto prepričana, da so odigrali predvideni set in je to pač to (po tem načelu smo nazadnje v Gradcu zaman čakali na Dool), a je bila na srečo kompanija pod odrom dovolj zagrizena in glasna, da je trio adijo priklicala nazaj. Tako smo dočakali moj najljubši komad Panic Becomes Despair, že tako vrhunski koncert pa je postal še toliko bolj poseben. Dobro, med koncertom se je prikradel kakšen lapsus, razglasila kakšna struna in prevrnilo stojalo za mikrofon, a se vseeno nismo mogli načuditi kitaristovi tehniki in poigravanju z efekti, bobnarjevi vzdržljivosti in natančnosti, za njima pa ni zaostajal niti basist, ki je kot drugi vokal usklajeno dopolnjeval kitarista (ali prej obratno?). V tem roju zvokov in udarcev je človek težko pozoren na vsako nadrobnost, po drugi plati pa verjamem, da so bili Thantifaxath komu tudi prenaporni. Večina nas je vedela, v kaj se spuščamo, in rade volje smo se podvrgli tej preizkušnji.

Hvala, ekipa DOM, da ste pomagali na najbolj brezvezen torek odpreti vrata v drugo dimenzijo, pa čeprav samo za kakšno uro. Koncert je bil svojevrstno doživetje in resno razmišljam, da bi se v nedeljo zapeljala še v Zagreb. Čeprav na trenutke spominjajo na A Forest of Stars, Lychgate in Suffering Hour, ki so vsi že tako samosvoji, so Thantifaxath še vedno med najbolj svojevrstnimi bandi na sceni. Po nedeljski reprizi te poblaznelosti bo sledilo potem verjetno edino logično nadaljevanje na istem kraju zločina – avgustovski koncert Defeated Sanity in Vulvathrone v Gustafu. In kje je tu povezava? Verjetno samo na ravni semantike; tako kot sem popoldne med vožnjo obžalovala, da nisem vzela s sabo CD-ja The Thousandfold Epicentre od The Devil's Blood, domov pa sem se vrnila z novo majico z napisom Ten Thousand Years of Failure. Naključje? Smisel? Thantifaxath.