Mislim, da skupina Marax danes posebne predstavitve ne potrebuje več. Okultni, simfonični black metalci so s svojimi številnimi izdajami temelje prepoznavnosti postavili že zdavnaj. Njihova diskografija do sedaj obsega tri EP-je, dva albuma v živo ter celovečerec z naslovom The Witch, letos pa so v ta mozaik dodali nov celovečerni kamen, ki nosi naslov The Shrine.

The Shrine predstavlja eno krasno celoto, ki jo gradi trinajst, med sabo sicer neodvisnih, skladb s prelivajočimi se prehodi, kar daje vtis skoraj 50 minutnega koncepta. Album se precej bolj približa klasičnemu black metalu kot njegov predhodnik. Če deluje vokal gospodične Anin Astaroth na starejših izdajah kot mističen šepet črne vešče z onstranstva, tukaj precej bolj spominja na tisti klasični vreščeči stil, ki je zaznamoval in krojil prepoznavnost black metala. Bolj surov pa ni le vokal. Skladbe, kot so The Cursed Sanctuary, Chant of the Water Nymphs in ...Catastrophe, ki ima celo svoj uvod Calmness Before..., so ekstremno surove, brezkompromisne in temačne, z izjemno hitrimi ritmi, tršimi kitarskimi riffi in kompleksnejšimi strukturami. A to temačno surovost, nekje na pol poti razbije balada Réminiscence. Okusno skomponirana skladba s čistim vokalom in besedilom, kajpak, v francoščini. Zelo na mestu.

V primerjavi s predhodnikom je na albumu precej manj rabe klaviatur oziroma so te postavljene bolj v ozadje in služijo v večji meri le za vzdrževanje atmosfere. Prav tako so tudi violinski vložki redkejši, a opravljajo svojo funkcijo izvrstno. Skladba The Prophecy dobi tako pravo globino in suverenost, pri komadu Cosmic Annihilation pa violina poskrbi za vizualizacijo čarovniškega poplesavanja ob ognju po kakšnem litru popite fermentirane krvi. Že tako temačno atmosfero skladbe Imperatrix Mundi poleg violine začini še operni vložek gostujoče pevke Dunye Tinauer, kar pesem odlično izpopolni in je najbrž zato ta skladba postala tudi moj favorit albuma. V ušesih pa so mi že po prvem poslušanju prijetno zazvenele kitarske solaže skladbe Trinity, ki so mi takoj pritegnile pozornost, saj me hočeš-nočeš spominjajo na solaže Andyja La Rocquea z albuma Abigail legendarnega King Diamonda – kratko, melodično in preprosto dobro!

S kompleksnejšimi strukturami, nenadnimi menjavami ritmov in večjo mero surovosti je album The Shrine zelo posrečena nadgradnja predhodnika. Če večina skupin uporablja za poudarjanje melanholije, dodajanje tragične note in občutka brezupja upočasnjene in globoke, ponavljajoče se riffe, to pri Marax ni stvar. Njim to uspeva celo s pospeševanjem ritma. Album ima vseskozi rdečo nit in tvori izdelek, ki kljub svoji drugačnosti od prejšnjih izdaj še vedno zveni dovolj prepoznavno in svojevrstno.