Z mnogimi sem že debatiral o tem, da je norveški black metal prepoznaven na prvo žogo, tudi če si zamašimo eno uho, drugo pa potopimo pod vodo. Ne vem, zakaj je tako, ampak to preprosto drži. Ko slišiš skladbo prvič, lahko s precejšnjo gotovostjo rečeš: »Opa, to pa diši po severu, diši po mrazu in zažganem lesu norveških cerkva.« Kaj torej tako zelo vpliva na to norveško prepoznavnost? Seveda nikakor ne trdim, da vse skupine zvenijo enako, daleč od tega. Norveška premore na stotine kakovostnih kovačev črnega železa, ki imajo edino skupno lastnost to, da domujejo v isti državi. Nemara oddaja geografska lega to energijo, ki poskrbi za inspiracijo kreiranja tako hladnih in surovih slavospevov hudiču? So zato krivi temelji, ki so se v razvojnih plenicah te zvrsti ravno tam pisali s krvjo in ognjem? Sploh pa, zakaj sem ta zapis začel s to temo, ko pa pravzaprav pišem o skupini iz Slovenije? Predlagam, da preverimo, ali kvasim neumnosti ali se morda nahaja v zapisu kanček rdeče niti.

Marax. Temačen, okulten, simfoničen trio, ki skriva v sebi dobršno mero tistega prijetnega misticizma, ki je tekom skoraj desetletnega obstoja v dobro zapisal njihovo ime. Skupina se je s celovečercema The Witch in The Shrine popredalčkala v grupo simfoničnega black metala, ki opeva predvsem čarovništvo in črno magijo in si je tako ulila temeljno ploščo, po kateri sedaj poplesava izbrana ciljna skupina poslušalcev. Prisegajo na atribute kot so melodika, atmosferične klaviature, violine in tako naprej, vemo kam molim taco. Ampak pazi, piše se leto 2026. Današnje jutro ni nadaljevanje včerajšnjega večera. Trump dela zgago celemu svetu, Slovenija piše burlesko o vihtenju žezla, Laibach so izdali roza album in človek je obletel luno po štiriinpetdesetih letih. Tako nekako, nepričakovano, mi je tudi ušesa predčasno, brez predhodne napovedi ali opozorila, pobožal nov EP skupine Marax, ki sliši na ime Necroblood. Opasna zadeva, ki te primaže s strešico dlani čez uho. Naslov, ki obeta nekaj povsem drugačnega, kot smo vajeni. Nevarno, surovo, primitivno, preprosto, Necroblood. Pa glasba opraviči ta prvi vtis, ki bolj kot po čarovniških zapisih diši po razmrcvarjenih kadavrih?

Vsekakor ga. Marax so to pot ubrali popolnoma nesimfoničen pristop. Edine klaviature na tem izdelku so slišne zgolj v uvodnem intru. EP je nastal med potovanjem glavnih dveh akterjev skupine po Norveški. Aha, sedaj se tisti norveški preludij začenja osmišljati. Gre za nekaj manj kot osemnajst minutni zbir petih skladb, ki dišijo po neogrevanih kletnih prostorih razpadajoče hiše. Enobesedni naslovi skladb, Necroblood (intro), Initiation, Acceptation, Purification in Damnation govorijo, da gre zopet za en konceptualen izdelek, ki pa je tokrat predstavljen z jasnimi premori med skladbami, ki se med seboj tudi precej razlikujejo. Album se dotakne črnoželezne vzgoje izpred tridesetih ali štiridesetih let z debelimi, počasnimi riffi, ki polnijo pljuča, do tistih visokotonskih, ki redčijo kri in ježijo kocine na koži. Primitivni, surovi zvoki poslušalca ponesejo na potovanje po hladni Norveški na prelomnici devetdesetih let. Sam nisem ravno zagret za melodično-simfonične skupine, ampak to, kar ponuja omenjeni EP, je pa nekaj povsem drugačnega, nekaj, kar Marax še niso postregli. Gre za neizpiljeno, rahlo umazano produkcijo s surovimi, preprostejšimi riffi, ki absolutno spominjajo na norveško šolo, ni debate. Vokal je bil posnet analogno po recepturi izpred desetletij in moram priznati, da je rezultat najbrž najboljši izmed vseh dosedanjih Marax izdaj. Skladba Purification, na primer, mi deluje kot pozabljena kreacija iz Deathcrush obdobja skupine Mayhem, ki nikoli ni bila posneta. Pomnite te, močne besede.

EP ne ponuja neke nove glasbe, ki bi zbudila zanimanje tistim, ki pijejo le toplo vodo. Vsaka skladba govori nekaj, kar je že bilo povedano, zveni domače, že poznano. Izdelek osebno razumem bolj kot en popolnoma posrečen poklon norveški zemlji, kjer so pognale korenine dreves, katerih sadove že dobrih 40 let uživamo po celem svetu. In album je dokaz tistega metalskega uporništva, ki je postalo nekakšno izgubljeno srce prvotne biti te zvrsti. Kakšni programi za izboljšanje zvoka? Kakšna umetna inteligenca? Prvinska surovost, direktnost in neoziranje na brezvezna pravila so glavno vodilo tega izdelka, ki ga brez dolgega razmišljanja in slabe vesti označujem za njihov najboljši izdelek do sedaj. Absolutno ga priporočam vsem ljubiteljem omenjenega starega, prvinskega black metala druge generacije. Garantiram, da ga boste vzljubili že po prvem poslušanju. Odlično!