Metal arhivi pravijo tako: »Zasedbo Archgoat so leta 1989 ustanovili brata dvojčka Ritual Butcherer in Lord Angelslayer ter Blood Desecrator. Leta 1992 so podpisali pogodbo z založbo Necropolis Records in leta 1993 posneli ter izdali EP z naslovom Angelcunt (Tales of Desecration). Po izidu so se odpravili v studio, da bi posneli celovečerni album za Necropolis Records, a se zaradi nesoglasij glede pogodbenih pogojev niso odločili za izdajo albuma. Ta material je bil izdan leta 2005 kot EP z naslovom Angelslaying Black Fucking Metal. Konec leta 1993 so se Archgoat odločili, da se umaknejo z black metal scene. Leta 2004 so se ponovno združili.«

Nazaj v sedanjost: leta 2021 so Finci izdali peti album Worship the Eternal Darkness in le leto dni kasneje peti EP All Christianity Ends. Sledila so štiri leta »tišine«, v katerih se je band oglašal samo še s festivalskih in/ali koncertnih odrov, do junija letos, ko je kot prvo pokušino z novega albuma razkril njegov naslovni komad. Ta na albumu nastopi po intru Invocation 666, po za band standardni maniri pa sledi deset komadov, ki po masivnosti zvoka, načinu izražanja agresije in bruhanju besedil ne odstopajo od nekoč zastavljene poti.

Naslovni komad Nightbringer, Lightbringer je tudi moj najljubši. Ta mi je zlezel pod kožo zaradi kombinacije uporabe cerkvenih zvonov, ki delujejo kot dodaten del bobna ali dodatna činela, in povsem enostavnega, a več kot nalezljivega podajanja refrena (večkrat se ponovi Nightbringer, Lightbringer). Naslednji komad, The Dawn to Armageddon, zame predstavlja naslednji vrhunec albuma. Cerkveni zvonovi ponovno igrajo izrazito močno vlogo, tako za komad kot v mojih ušesih, prepriča pa za Archgoat nekoliko netipično melodičen kitarski riff, ki takoj ostane v ušesu.

V nadaljevanju raven kakovosti sicer ne pade, a posamezni komadi vseeno ne dosežejo stopnje všečnosti opisanih dveh. Toda ostane melodičnost (tudi po zaslugi uporabe cerkvenih zvonov, ki predstavljajo nekakšno rdečo nit albuma), zaradi katere se aktualni celovečerec glasbeno močneje odlepi od ostalih in se ga poslušalec zaradi te okoliščine verjetno tudi hitreje navadi. Pod črto bi upal trditi, da je Nightbringer, Lightbringer bandov najbolj melodičen album sploh, dokaze za to pa ponujata recimo še komada Keys of Hell and of Death ter Reaper of Christianity. Sploh slednji zna zaradi »čustvene« solaže in klavirskega vložka v bodoče pri meni kotirati še izredno visoko.

V mojih ušesih je Nightbringer, Lightbringer najboljši album po prvencu Whore of Bethlehem.