Archgoat so nazaj. Ponovno imamo po 3 letih nov album. Ta nosi naslov Worship the Eternal Darkness in že samo pogled na naslovnico nam pove, da se pri bandu ni kaj dosti spremenilo. Ponovno imamo opravka z globoko uglašenimi kitarami, našopanim bobnanjem in bestialnim vokalom Lorda Angelslayerja, medtem ko njegova bas kitara brni nekje v neslišnem ozadju. Poleg tega finska trojica ponovno skruni telesa nedolžnih žensk ob zvokih cerkvenih zvonov, zaradi česar se je treba upravičeno vprašati, ali ima vse skupaj še smisel.

Čas mi je pokazal, da se mi predhodnik The Luciferian Crown ni in dejansko tudi ne bo zapisal v dolgoročni spomin kot uspešen ali priljubljen album. In verjemite mi, da sem se še mnogokrat poskusil z njim kratkočasiti, a kaj več kot to od njega nisem odnesel. Za razliko od aktualnega Worship the Eternal Darkness, ki me je pritegnil s prvim poslušanjem, in sicer bodisi s solažo v Black Womb Gnosis, bodisi z ritualnimi cerkvenimi zvonovi v mid tempo komadu All Christianity Ends, s speedmetalskim napadom Rats Pray God ali epskim zaključkom Burial of Creation, ki prebije magično mejo 6 minut.

Worship the Eternal Darkness ni samo najdaljši album finskih brutalnežev (s svojimi 10 komadi je daljši od ploščka The Apocalyptic Triumphator, ki sicer premore vsega skupaj 2 komada več, temveč je tudi album z najdaljšimi komadi. Toda album kljub temu – ali morda ravno zaradi tega? – tvori za moj okus zelo močno – morda najmočnejšo? – koherentno celoto, ki bi morala ponovno zadovoljiti vse bandove privržence. Medtem ko se je slavni dvojec Darkthrone po dolgih letih naveličal peke enostavnega kruha, delujejo štruce od Archgoat kot najboljša sladica na svetu.