Tyrann spadajo med najbolj zanimive švedske bande novega vala tradicionalnega heavy metala. Poleg opiranja na začetke švedskega heavy metala (Heavy Load) in britanskega NWOBHM-a, predvsem zgodnje Iron Maiden in Angel Witch, svoj zvok bogatijo s krajšimi izleti v druge zvrsti in ga popestrijo z nebrzdano energijo rokenrola, osnovnimi old school blackmetalskimi prijemi ter AOR/new wave klaviaturskimi vložki. Njihova posebnost je tudi pretežno petje v maternem jeziku, ki celotni podobi doda simpatično eksotično noto.

Vsi člani Tyrann so nekoč igrali pri Enforcer, večina njih je tudi članov gotskih horror posebnežev Tribulation. Glasbeno so prvim seveda bližje, vseeno pa sta to čisto druga banda, ki vsak na svoj način častita heavy metal. Tyrann so bolj preprosti, surovi in kljub določenim že omenjenim zunanjim vplivom bližje njegovi najbolj prvinski različici. Na tretjem albumu Tyrann Forever ostajajo zvesti svojim načelom in »DIY« minimalizmu, s katerim so začrtali svojo glasbeno pot. Naslovnica je preprosta, črno-bela, skladbe so izrazito »straight to the point«: kratke, udarne, učinkovite, temeljijo na močnih riffih, učinkovitih solažah in harmonijah ter nalezljivih refrenih. Dolžina albuma tudi tokrat ne presega pol ure.

Kljub navidezni preprostosti vsebuje Tyrann Forever osem različnih skladb, ki imajo vsaka svoj značaj in odlike. Born for Hell je udarna heavy metal himna z izredno preprostim, učinkovitim, »cool as fuck« glavnim riffom. Naslovna skladba tudi na račun AOR klaviatur predstavlja melodični vrhunec albuma, naslednja Demonomania pa z mešanjem prvinskega black metala in umazane motörheadovske rokenrol neposrednosti predstavlja njegov antipod. Tudi pri Kom Armageddon ne gre brez blackmetalskih napadov, klasična heavymetalska drža z izvrstnim kitarskim delom in spevnimi melodijami pa zaznamuje naslove, kot so Bathory I, Natten då de döda lever ter Allt ska brinna, ki zame predstavlja vrhunec albuma. Tu so solaže in harmonije izjemne, vokalne linije so zelo intenzivne in dajo skladbi nek poseben čar. Zaključek z Bathory II je bolj atmosfersko temačen; tu se klasičen heavy metal tipa Ides of March (Iron Maiden) meša s horror hard rockom sedemdesetih let. Spet nekaj drugačnega in zelo zanimivega. Bravo, Tyrann!