Maanääri

Noumena – Maanääri

Noumena

Maanääri

Haunted Zoo Productions, 2026

18. 11. 2026

O skupini, ki jo (menda) poznam le po imenu, Metalski arhivi javljajo, da je aktivna že 28 let in je, vključno s tu recenzirano, izdala sedem plošč.

Prvi toni distorzirane kitare, prve melodije, prvi growl in … PUF! – po ušesih prijetno zaščemi veter glasbenega duha Amorphis iz obdobja Tales From the Thousand Lakes. Na tak način – s pomočjo etno melodij, petjem s čistim vokalom, prepletajočim se z growlanjem, in spodobno težkim metalom –  je pesem Hiekkaanrakennettu pritegnila mojo pozornost in me uvedla v to, kar bo sledilo.

Tudi v Kuolemankello je viden neizpodbiten pečat vpliva dela Amorphis, vendar intenzivnejša raba ženskega vokala ter »držanje glasu«1 dasta doživljanju glasbe drugačno in svojstveno lepo dimenzijo. Pesem je vsebinsko-glasbeno raznolika (vsebuje celo psihedelično zveneč intermezzo), z odlično zvenečimi linijami lead kitare. Zaradi sočasnega petja moškega in ženskega glasu ter »catchy« refrena gre hitro v ušesa in se razvije v prekrasno glasbeno izkušnjo.

V Surunkehrä se lep akustičnokitarski uvod prelije v električnokitarski tok. Petje z ženskim glasom v finskem jeziku ustvari atmosfero pravljične ljudske pripovedke, medtem ko petje z growlom ohranja okvir prečudovite finske metalske surovosti (nečesa, kar zveni kot ljudsko izročilo). Etno, surovo metalsko in elegično, pri čemer se nota elegičnosti skozi razvoj pesmi okusno krepi.

Tyhjyys2 najlaže opišem s podobo drevesa. Mladika zasanjanega kitarskega akorda se s krepitvijo intenzivnosti glasbe in petja razraste v drevo, ki potem skozi vršanje suhega igranja kitar in surovo rohnenje vokalov pokaže svojo čvrstost. Glasba igra torej dvojno igro: najprej upodobi mlado drevo in potem s svojimi sunki sama preizkuša njegovo moč in vzdržljivost – odličen prijem.

Počasnejše igranje lead kitare ter bobnov, ujeto v zvoke odmeva, se v Maanääri prepleta z (bolj kot v vseh predhodnih pesmih) suho in surovo zvenečim (in res deathmetalskim) growlom in petjem z ženskim vokalom. Čeprav v njej ni mogoče zanemariti vpliva poznega zgodnjega (zlatega) obdobja ustvarjanja Amorphis, tehničnost glasbene izvedbe pesmi slednje prekosi, medtem ko ji vokalne linije dajo samostojen in izrazito lasten karakter. Melanholična, a vzvišena melodičnost glasbe v prepletanju z growlom in kričečim grim krikom okoli nas ustvari mistiko nedotaknjene finske divjine, tiste, ki nas obda, ko zakorakamo vanjo in okoli nas izginejo (tolažeči) znaki bližine človeške civilizacije in se znajdemo sami samcati. Petje z ženskim glasom v podobo vtke občutek tesnobe in žalosti, ko se zavemo, da smo sami v tej sili – naravi, od katere smo se s svojim (khm, no ja, če se temu že tako reče) »razvojem« toliko oddaljili in še bolj odtujili.

Tako, v pokušino sem izpostavil del pesmi na plošči. Pesmi: Verentahrimat, Ihmishämärä in Hiidenmailla prepuščam v izziv in uživanje tebi, spoštovana bralka oziroma spoštovani bralec. Povedal bom zgolj še, da vsaka od njih še kako ima kaj pokazati.

Glede na kakovost glasbenega ustvarjanja, pokazanega do tu, sem od Luopuma, ki naj bi zaokrožila lepoto in užitek poslušanja plošče, pričakoval malo več. Akustično igranje kitar ob ženskem petju napove nežnejšo prizemljitev poslušalca pri koncu plošče, vendar v pesmi predolgo (do vključevanja moških pridušenih spremljevalnih glasov) ne pride do karakterju plošče primernih občutkov katarze. Priložnost izpuhti in plošča ostane brez pike na i.

Torej, skupina gradi na glasbenem okostju izročila Amorphis (iz njihovega najboljšega obdobja ustvarjanja), vendar ga interpretira prek specifičnih glasbenih kompozicij ter modelov kombiniranja kar treh vrst vokalov na toliko svoj, mestoma ljudsko bolj poslušljiv način, da glasba ne zveni kot kopija. Kot taka je plošča vredna poslušanja in pozornosti, saj je njena lepota v tem, da od nje ne dobiš vsega že ob prvem poslušanju3, marveč se v ušesih razodeva postopoma in ob večkratnem stiku.

[1] Beri: dolžina časa, v katerem je oseba sposobna peti, ne da bi vmes zajela sapo.
[2] Ja, ime pesmi me je zaradi kombinacije črk pri poskusu izgovorjave besede pošteno izzvalo.
[3] Torej ne gre za ploščo tipa »tiča vun, joške vun!«

Avtor:Marko Lemaić