Cvinger / Obscura Qalma / Lux Mortalis / Marjetice
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor, 14. 11. 2026
Objavljeno 16. 11. 2026

Obstajajo različni načini, kako se glasbeni novinar pripravi na koncert. Povsem legitimno je, da se ne pripravi in se samo pusti presenetiti. V takem primeru bi pomenilo, da novinar za nobenega nastopajočega še nikoli ni slišal, kar sicer postavlja pod vprašaj smotrnost obiska koncerta, saj konec koncev koncert ni povsem isto kot obisk kina. No, tudi pri slednjem se obiskovalec pozanima vsaj o žanru, saj ima konec koncev lahko izjava »Zlomil mi je srce« romantično ali kanibalistično noto. Obisk koncerta torej za novinarja ponavadi pomeni poznavanje vsaj enega nastopajočega, s čimer je izražen tudi povsem osebni vzgib ali osebna motivacija obiska koncerta. V primeru nastopa neznanih bandov je treba (ali pa tudi ne, kot smo že ugotovili) opraviti domačo nalogo. Kako poglobljeno je ta opravljena, je večinoma odvisno od žanrske sorodnosti s poznanim bandom ali preferiranega žanra novinarja.
V primeru obiskanega koncerta, katerega program je predvideval štiri nastopajoče bande, od tega dva domača in dva tuja, konkretno italijanska, se je avtor teh besed odločil za delno opravljanje domače naloge. Glavni nastopajoči band, domača black metal zasedba Cvinger, je že od samega začetka delovanja na njegovem seznamu rednih konzumacij, nedavno izdan album Rites ov Flesh, ki je tudi bil razlog za koncertno dogajanje v Mariboru, pa mu je več kot dodobra poznan. Drugi nastopajoči, nekoč Čarne Marjetice, danes samo še Marjetice, so v živo že prekrižale njegovo pot, a v domačih štirih stenah do nedavnega niso našle svojega prostora. Podobno velja za italijanski zasedbi Obscura Qalma in Lux Mortalis. Zaradi pomanjkanja časa je bilo treba sprejeti odločitev oziroma izbrati band za predhodno snidenje. Po pregledu bandovskih promocijskih fotografij je bil izbran slednji, katerega diskografija je z enim samim albumom, lanskim prvencem The Eventide Collapse, dosti preglednejša. Sicer tudi počrnjeni black metalci Obscura Qalma – v primerjavi z njihovimi simfoničnimi stanovskimi kolegi – z vidika celovečercev nimajo blazne prednosti, saj so do danes izdali samo enega več (Apotheosis (2021) in Immortality Through Ashes (2026)), a ta dva s štirimi EP-ji ob strani že pomenijo konkretnejši zalogaj.
Z dvema in pol bandoma v ušesih in srednjem do dolgoročnem spominu je v soboto sledila kratka pot v Gustafa, kjer so obiskovalce pričakali štirje bandi. Zaradi tehničnih težav in posledično več kot enournega zamika začetka bo tokrat ta navedba časovne okoliščine ostala tudi edina. Enako bo omenjeno načeloma samo enkrat, zdaj in tukaj, da je bil zvok, ko je tonski tehnik dokončno (beri: vsakič po nekaj zaigranih komadih posameznega banda) uporabil vse gumbe, res odličen.
Marjetice so imele najmanj časa na razpolago, da prepričajo publiko o všečnosti lastne glasbe. Peterica, pri kateri je v očeh pisca teh vrstic izstopal kitarist z izredno »kul« očali, se je odločila za zanimiv pristop: »Najprej postrežemo z novimi zadevami, na koncu pa s tistim, kar smo že izdali.« Takoj se je slišalo, da Marjetice črpajo inspiracijo iz žanra, kamor naš Marko noče niti pogledati; hardcore je bil na programu. A ne tisti povsem klasični, (zaradi nepoznavanja komadov) je večkrat prevladal občutek, da band že konkretno orje po progresivnih poljih. Ta so bila prijetna osvežitev, a so delovala nekoliko brez energije – za razliko od starejših viž, ki so del EP-ja Blossoming into Decay, pri katerih sta death/ thrash metal nekoliko močneje zastopana in so posledično komadi bolj udarni. Stari komadi so v živo prinesli novo energijo.
Lux Mortalis: drugi na vrsti, prvi iz Italije. Kvartet je v Gustafa po instrumentalnem intru na matrici, s katerim je stopnjeval napetost, prinesel simfonični death metal. Na veliko presenečenje so vokalne dolžnosti, ki segajo od clean gotičnega petja do black/death krika, v celoti v domeni pevke Miriam. Ta poleg vokalov tudi obvlada mično gibanje po odru, pri tem se pa niti na ustraši čupanja, ki je v primerjavi s kakšnim moškim kolegom nekoliko bolj zadržano, a vseeno še v skladu z glasbo. Četverica je v Gustafu predstavila že omenjeni prvenec, se pri tem držala vrstnega reda na plošči, le The Enchantress' Call – osebni favorit novinarja na dolžnosti – je zaigrala pred Dying Light. Slednji naj bi bil po besedah pevke bandov najprepoznavnejši komadn in glede na slišano tega tudi ni težko razumeti. Na podlagi dobrega zvoka predvsem v drugi polovici nastopa so bile pregnane tudi predhodne skrbi, ali bo lahko tako močno s klaviaturami obogatena glasba razvila ves svoj potencial.
Obscura Qalma so bili za pisca reportaže največja neznanka. Navedba v Metal arhivih, da gre za blackened death metal, pove dosti in hkrati skorajda nič. Že po prvih tonih oziroma prvem trenutku, ko se je oglasil pevec, je postalo evidentno, da se trojica nikakor ne drži tradicionalnih metal okvirjev. Efekt na vokalu je izdajal industrijski pristop, ritmi in melodika pa moderen deathcore, ki je s pomočjo nasnete matrice ponujal še maso simfoničnih trenutkov. Pod črto in na hitro je možno Obscura Qalma kategorizirati kot sodoben simfonični deathcore band, ki premore kar nekaj nalezljivih riffov, ki poslušalcem, odprtim za tovrstno glasbo, hitro zlezejo v uho. Zanimivo dejstvo: band je večinski del repertoarja posvetil povsem prvi izdaji, EP-ju From the Sheol to the Apeiron, in prvencu Apotheosis. Novejših izdaj se je seveda tudi dotaknil, a v manjšem obsegu, med zaigranimi komadi pa je Hexed Katharsis izpadel najbolj pompozno.
In potem glavni razlog za odlepljenje od domačega kavča, za odhod na mraz, za prihod v Gustafa. Cvinger in njihov aktualni album. Kar je bilo zamujeno marca zaradi obiska drugega koncerta v Ljubljani, je bilo ponujeno minulo soboto. In že takoj navdušenje: novinar na dolžnosti in dolgoletni obiskovalec koncertov Cvinger ne pomni, kdaj je imel band tako dober zvok, ki je posledično omogočil sledenje vsem fasetam Lucerusovega vokala. Ta okoliščina je odprla povsem nov in svež pogled na glasbo zasedbe, katere black metal časti hitrost, groove in črnomašno ritualnost v enaki meri. Vse troje je prišlo minuli konec tedna v enaki prepričljivi meri do izraza, za največjo mero groova pa je sicer poskrbel Rite VIII - To Conjure the Infernal Storm z novega albuma. Izstopala je še ena okoliščina, in sicer surovost starih, začetnih komadov z novejšimi, ki celostno delujejo bolj dodelano in kompleksno. In še dodatek za oko: oder je bil okrašen s številnimi svečami in oltarjem, v zraku je visel vonj po kadilu, na sredini koncerta pa je Lucerus izvedel ritual, med katerim je band in občinstvo blagoslovil s krvjo. In še dodatna/zadnja informacija ob robu: matrica je ta večer igrala pri večini nastopajočih pomembno vlogo, tako tudi pri Cvinger, ki se trenutno usklajujejo z novim basistom, medtem ko bodo očitno zaenkrat še naprej ostali brez drugega kitarista.
Medtem ko so nekateri podlegli teži alkohola in drugi teži glasbe, so tretji obiskali merch mizo in tam pustili nekaj fičnikov v podporo bandu, z navdušenjem in veseljem pa novinarja navdaja pogled dva tedna v prihodnost, ko bodo na taistem odru stali DTN, Eruption in Sarcasm. A še prej bo treba v Laško na The Laško Chainsaw Massacre vol. 3, kjer vse zainteresirane pričakujejo Armaroth, Malorshiga, Marjetice in Smrt. Sami odlični koncertni obeti do konca meseca, zato napovedi za december sledijo pozneje.
Avtor:Dejan Klančič







