Stanovitnost je (ključen) pogoj za plodno delovanje. Če bandi prenehajo z delovanjem, je za to mnogokrat odgovorna okoliščina, ker se nekomu »ne da več«. Recimo, da smo nekaj podobnega lahko opazovali tudi pri domačih black metalcih Cvinger. Začetni vnemi, ki jim je prinesla dva albuma in celo turnejo po Kitajski, je sledilo obdobje zatišja in negotove prihodnosti vse do leta 2023 in albuma Doctrines by the Figures of Črnobog. In kaj se je spremenilo? Kot kaže, je jedro, sestavljeno iz treh protagonistov, postalo tako trdno, da je delovanje zagotovljeno.

In tako imamo po treh letih pred seboj ponovno nov album, ki tokrat sliši na ime Rites ov Flesh. Album vsebuje enajst komadov, od tega intro in intermezzo ter devet obredov (v originalu »rites« oziroma Rite I–IX). Medtem ko intro Rites ov Flesh načeloma ni nič posebnega, saj predstavlja klasični uvod, kakršnega smo od Cvinger že od nekdaj vajeni, pa je intermezzo Chapter vsaj malo poseben, saj gre za nekakšno kombinacijo dungeon synth komada z igranjem ksilofona (ali temu podobnega instrumenta). Ta instrumental, umeščen med sedmi in osmi obred, dodobra razbije predhodno black metal divjanje oziroma dodobra izpelje prehod z edinega komada s slovenskim besedilom oziroma pripravi teren za To Conjure the Infernal Storm, ki nas ne povozi takoj z vso silo, temveč na začetku vase potegne spokojnost omenjenega instrumentala.

Veliko besed, namenjenih dvema instrumentaloma, menite? Med vrsticami ste vseeno lahko razbrali, da se Cvinger v četrto niso odrekli lastni biti; njihov black metal je še vedno (ali spet) brezkompromisen, umazan, mizantropski. Povsem pogodu avtorju teh besed ne stavi ves čas na hitrost, temveč na učinek zaigranih riffov, tako da se gre bandu za to, da ustvari zapomljive komade in ne najhitrejše ali najgrše. V tej zvezi velja izpostaviti Rite V - Blood, Seed, and Alchemy (z močnim Gorgoroth momentom), Rite VII - Žerc pogubljenih (edini komad s slovenskim besedilom, ki nemudoma pritegne poslušalčevo pozornost), Rite VIII - To Conjure the Infernal Storm (z izredno plesnim/headbanging momentom) in Rite IX - Abomination (z najtežjim/najbolj ritualnim vložkom).

Ker znate brati rimske števke, ni težko sklepati, da se recenzent albuma raje spogleduje z drugo polovico albuma kot s prvo. Kako to? Prva, četudi močna, stavi bolj na v preteklosti že preverjeno formulo, medtem ko se druga od te umakne in močneje ubeži predvidljivosti. Kar pa ne pomeni, da komadi s prve polovice v živo ne bodo naleteli na odobravanje.