Skoraj sedem let je trajalo, da smo dobili naslednika Embodied in Incense, drugega studijskega albuma domačih black metalcev Cvinger.  Zasedba, ki je v teh prekletih sedmih letih doživela številne kadrovske spremembe in druge udarce, se je na koncu le uspela ustrezno sestaviti, da je končno izdala plošček Doctrines by the Figures of Črnobog, ki se je sicer kar nekaj časa pacal. Zaradi tega je album po eni strani ustrezno dozorel, česar se bom kmalu dotaknil, po drugi strani pa zaradi »starih« idej s seboj prinaša tudi dosti podobnosti z že omenjenim predhodnikom.

V zvezi s podobnostmi imam v glavnem v mislih zvok, pristop k pisanju komadov in pristop h grajenju albuma. Prvo kot prvo, albumu se takoj sliši, kdo je idejni oče. Zvok kitar je še vedno zelo nizek za black metal, kar glasbi doda dobršno mero agresije. Kot drugo, komadi so še vedno hitri, agresivni in brutalni, kar je že od nekdaj zaščitni znak banda. Kot protiutež opisanim kovinskim zvokom pa imamo ponovno opravka s »poglavji« ali introm, intermezzom oziroma kar dvema in outrom. Kar nekaj nemetalskih komadov, ki prenesejo doživljanje albuma na drugačno, bolj spiritualno raven.

Kaj pa je drugače? Pri metalskih komadih se je treba ponovno ustrezno poglobiti v vso gradivo, ki nam ga Cvinger ponujajo, saj komadi niso samo hitri, temveč so po drugi strani tudi zelo tehnični, polni različnih ritmov in riffov, tako da je nasičenost na trenutke kar visoka. Z veseljem bi rekel, da vas v tej zvezi ne rabi skrbeti, saj so vsi komadi zelo nalezljivi in gredo kljub vsemu hitro v uho. No, saj do določene mere je res tako, toda ne pa povsem. Nikakor se ne boste usedli, album spustili dvakrat skozi svoj predvajalnik in že vam bo vse jasno.

Za razliko od cerkvenega vzdušja, ki so ga posredovala »poglavja« predhodnih albumov, pa je vzdušje oziroma izkušnja, ki jo ti ponujajo na Doctrines by the Figures of Črnobog bolj ponotranjena. Intro Meditations at the World's Demise nam ponudi nekakšen šamanski uvod. Intermezzo The Winter Night of the Funeral Pyres me s svojo igro kombiniranja akustične kitare, folklornih tolkal in vetra popelje v mrzlo in brezčutno naravo. Drugi intermezzo Cosmic Realm s šamanskim petjem in dudami poslušalca vrže v globine divjih gozdov, medtem ko je zaključno poglavje Chants and Canticle kombinacija med outrom in pravim komadom. Začetno psihedelično vzdušje v slogu rocka iz sedemdesetih, ki temelji na počasnem bobnanju, akustični kitari in clean rokerskem petju, traja večji del komada, preden se v zaključni petini tekoče prelevi v ortodoksni blackmetalski komad iz hiše Cvinger.

Poleg zaključnega komada in ostalih »poglavij«, ki očitno odstopajo od blackmetalskega pristopa, vam bodo verjetno hitro v ušesa stopili še Slava, Blood Catharsis and the Mantra of Depravity ali Revelation of the Three Headed One.