The Corpse of a Titan, a Lament Long Buried

Hecate Enthroned – The Corpse of a Titan, a Lament Long Buried

Hecate Enthroned

The Corpse of a Titan, a Lament Long Buried

M-Theory Audio, 2026

19. 11. 2026

Hecate Enthroned je band, s katerim sem se bežno srečal v svojih zgodnjih letih raziskovanja po arhivih Soulseeka in pozneje Metal arhivih, a ga hitro obšel v poplavi primerljivih bandov – npr. Enthroned (podobnost imen je zgolj naključna) ali pa Cradle of Filth, s katerimi si zgodnji Hecate delijo še vokalno podobnost, saj je zdaj že pokojni Jon Kennedy zvenel sila podobno Daniju Filthu tako po globokih growlih kot tudi predirljivo zvenečih piskih. Nisem si mislil, da se bom 20 let pozneje z bandom ponovno srečal in se s takim veseljem lotil pisanja recenzije letošnje plate The Corpse of a Titan, a Lament Long Buried. Podobnost imena plošče z mojim dojemanjem preteklosti banda (in njegovega ponovnega vstajenja) je zopet zgolj naključna.

Kratek intro v stilu »Eldritch horrorja« ti pusti ravno toliko vdihov, da naštimaš (beri: močno povečaš) glasnost, nežni ženski šepet »Hear the song… of Adar Rhiannon« vzpostavi nekakšno intimno vez s poslušalcem in ne da slutiti, da ga bo že v naslednji sekundi odnesel predirljiv krik trenutnega vokalista Joeja Stampsa. Sledi osem minut nalezljivega headbanging riffa, ki se med komadom razvija in preoblikuje kot rdeča nit v vseh oblikah in intenzivnostih. Stamps, ki se je Hecate pridružil šele leta 2019, hitro pokaže, da ne zaostaja za predhodniki v vriščih, piskih, globokih growlih in kruljenju. Predvsem so moja ušesa hvaležna, da prvi ne dosegajo visokih decibelov in visokih, meni neposlušljivih frekvenc. Simfonični orkester v obliki klaviatur ustvarja harmonijo in nekakšno dvoplastnost, vendar nikoli ne prevzame vajeti – nekaj, kar so stari fani Dimmu Borgir večkrat očitali novemu materialu. Pri Hecate Enthroned je surov, hiter in brutalen (a vseeno produkcijsko dovršen) black metal ves čas v ospredju. Dvojna pedalka dopolnjuje nekatere skoraj death metal riffe, blast beat kontrira nežni, disonančni melodiji klaviatur v ozadju, tom-tom pa ustvarja nekakšen ritualistični marš. Ubijalski komad, ki sem ga v zadnjih mesecih preposlušal neštetokrat.

Plošča te kljub res močnemu začetku ne pusti hladnega. Hecate Enthroned nadaljujejo v podobnem tempu do konca, pri čemer ohranjajo nekakšno večdimenzionalnost. Komadi so dovolj raznoliki, da ne postanejo stari in predvidljivi, vsak ponuja nekaj izrazito svojega, kot da tekmujejo drug z drugim, kateri bo bolj potegnil publiko v čupanje. Disonantni in shizofreni refren komada The Arcane Golem, srednjeveška epskost in atmosferičnost Steed of the Still Water ali pa Deathless in the Dryad Glade s svojim tradicionalnim šolskim blackmetalskim kitarskim tremolom in fantastičnim atmosferičnim preobratom na bateriji. Band konstantno razbija ritem, da se ne ujame v past enournega brezciljnega razgrajanja, a vseeno ohranja vsebinsko kontinuiteto. Stereotipna teatralnost »simfonikov« je samo rdeča nit, nekoliko pomaknjena v ozadje, da se vse skupaj posluša kot dober soundtrack.

Mogoče je razlog za mojo naklonjenost tradicionalnemu atmosferičnemu black metalu in distanco do simfoničnega, melodičnega ustreznika na drugi strani, moč iskati v lastni naravi. Urbana središča so me kljub svoji zgodovinski lepoti in duši vedno bolj utesnjevala, svobodo pa sem iskal po gorah in njihovih stenah, v odročnosti in nedostopnosti. In tako sem se vedno bolj videl v in postal eno z deli Summoning, Negura Bunget, Burzum seveda … in manj Cradle of Filth, Dimmu Borgir ter seveda recenziranci. Na eni strani več gotske teatralnosti in kompleksnosti in na drugi več nravne bitnosti, surovosti, atmosferične preprostosti. Šele z novoodkritim mazohizmom »soulslike« žanra sem vzljubil Lovecraftovski horor in gotsko lepoto, kjer se občutek tesnobne utesnjenosti prepleta z monumentalnostjo in grandioznostjo gotske estetike. Simfonični soundtrack je tako kljub vmesni bolečini, frustraciji in besu ob končnemu uspehu postal nekaj lepega, občutek, ki sem ga nehote prenesel tudi na recenzirano ploščo. Ta kljub velikemu simfoničnemu predznaku v primerjavi s svojo konkurenco hkrati ohranja večji del »metazvrsti«, žmohtnosti black metala kot takega, več atmosferičnosti in prvinskosti. Sovpadanje podzavestne anksioznosti iz Dark Souls in besnega stiskanja naslanjal za roke ob poslušanju Hecate Enthroned je prav tako – zgolj naključna.

Avtor:Matej Fugina