Kamelot / Exit Eden / Temperance
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška, 13. 11. 2026
Objavljeno 17. 11. 2026

Dobri dve leti po odličnem nastopu v ljubljanskem Kinu Šiška so se ameriški simfonični metalci Kamelot vrnili v našo bližino, tokrat z dogodkom v zagrebškem klubu Boogaloo, ki so ga organizirali Hangtime Agency. Gre za zasedbo, ki bo prihodnje leto praznovala že 40 let od ustanovitve, za seboj pa ima kar 14 studijskih albumov. Zadnjega, Dark Asylum, so izdali 28. avgusta letos, prav njegovi promociji pa je namenjena aktualna evropska turneja. Kot predskupini sta se jim pridružila še italijanska melodična metal zasedba Temperance in mednarodni simfonični metal projekt Exit Eden.
Petek 13. je očitno moral upravičiti svoj sloves. Poleg obilnega deževja nas je na ljubljanski obvoznici pred razcepom Malence pričakal še obsežen prometni zastoj, v katerem se kolona vozil praktično ni premikala. Pot do Zagreba, ki bi sicer trajala približno uro in pol, se je tako raztegnila na več kot tri ure. Čeprav smo se na pot odpravili dovolj zgodaj, sem zaradi tega žal zamudil večino nastopa Temperance in uspel ujeti le zadnji dve skladbi, The Last Hope in a World of Hopes in Pure Life Unfolds. Škoda, saj so Temperance nedavno izdali nov album Arcani, ki je požel precej pozitivnih odzivov, med drugim tudi zaradi odlične vokalistke Kristin Starkey. Njen izjemen vokalni razpon in prehajanje med različnimi registri sta prišla lepo do izraza, še posebej v kombinaciji z vokaloma Marca Pastorina in Micheleja Guaitolija. Prav preplet treh različnih glasov je namreč ena največjih odlik Temperance, ki tudi v živo deluje še bolje kot na albumu. Sodeč po odzivu občinstva so Italijani do mojega prihoda že opravili odlično delo. Velik del dvorane je bil na nogah, povsod je bilo videti dvignjene roke, številni so glasno prepevali, interakcije med bandom in publiko pa ni manjkalo. Čeprav bi bilo na podlagi zgolj dveh skladb težko potegniti zaključke glede nastopa, je bilo iz vzdušja v dvorani precej jasno, da so Temperance pustili zelo dober vtis. Pred odhodom z odra so se občinstvu še skupno priklonili, nato pa ga pozvali k glasnemu aplavzu za prihajajoče Kamelot.
Sledili so Exit Eden, leta 2017 ustanovljen mednarodni simfonični metal projekt, ki je zaslovel predvsem z metalskimi priredbami znanih pop in rock uspešnic. Zasedbo danes sestavljajo tri vokalistke: Clémentine Delauney (Visions of Atlantis), Anna Brunner (League of Distortion) in Marina La Torraca (Battle Beast, nekdaj pri Phantom Elite). Slednje na aktualni evropski turneji ni, zato jo nadomešča Chiara Tricarico (Moonlight Haze, nekdaj pri Temperance), ki se je omenjenima pevkama pridružila tudi v Zagrebu. Instrumentalni del zasedbe prav tako sestavljajo gostujoči glasbeniki iz drugih metal bandov: kitarist Nils Courbaron (Sirenia, Bloodorn), basist Siebe Sol Sijpkens (nekdaj pri Blackbriar) in bobnar Marco Sacchetto (Temperance), ki je tako v istem večeru opravil kar dvojno izmeno. Exit Eden so nastop začeli z avtorsko Femme Fatale, nadaljevali s Separate Ways, priredbo legendarnih Journey, ter Dying in My Dreams. Kljub energičnemu začetku jim sprva ni uspelo ohraniti vzdušja, ki so ga v dvorani ustvarili Temperance. Odzivi publike so bili precej mešani – medtem ko so posamezne skupine očitno uživale že od prvih taktov, je večji del občinstva ostal precej zadržan. Kontrast s koncem prejšnjega nastopa je bil tako kar opazen. Vzdušje se je začelo spreminjati, ko je v ospredje stopila Clémentine in v francoščini napovedala Désenchantée, priredbo uspešnice francoske pevke Mylène Farmer. Petje v maternem jeziku ji je očitno še posebej ustrezalo, saj je delovala precej bolj sproščeno in samozavestno, kar se je odrazilo tudi na njeni odrski prezenci. Obenem se je začela prebujati tudi publika, ki je pri naslednji skladbi Paparazzi, priredbi Lady Gage, že precej glasneje sodelovala, zlasti pri vsem dobro poznanem refrenu. Priznati moram, da je bila priredba izvedena odlično, še posebej njen energični most, ki je pred odrom sprožil celo nekaj poskusov moshpita.
Pri naslednji skladbi Run! se je trojici pridružil še Michele Guaitoli, vokalist Temperance in nekdanji član Visions of Atlantis, in prevzel vokalne dele, ki jih v studijski različici poje Marko Hietala (nekdaj pri Nightwish). Zanimivo je bilo, da so tako kar trije glasbeniki na odru prihajali iz vrst trenutne ali nekdanje zasedbe Temperance, kar je še dodatno poudarilo prepletenost glasbenikov na tej turneji. Do tega trenutka se je energija v dvorani že povsem povrnila, Exit Eden pa so nastop nadaljevali z Buried in the Past, priredbo Pet Shop Boys It's a Sin in zaključile z Impossible, ki jo v izvirniku izvaja Shontelle. Tako kot Temperance so tudi Exit Eden pred odhodom z odra publiko pozvali k glasnemu sprejemu prihajajočih Kamelot. Čeprav začetek njihovega nastopa ni bil najbolj prepričljiv, so z dobro odrsko prezenco, odličnim prepletom različnih vokalov in predvsem vse bolj živahnim odzivom občinstva do konca uspeli povsem obrniti začetni vtis. Med premorom je bilo tako med publiko slišati precej pohval, začetna zadržanost pa je bila že skoraj pozabljena.
Setlista Exit Eden: Femme Fatale, Separate Ways (Journey), Dying in My Dreams, Désenchantée (Mylène Farmer), Paparazzi (Lady Gaga), Run!, Buried in the Past, It's a Sin (Pet Shop Boys), Impossible (Shontelle)
Med premorom se je oder že spreminjal v pravo gotsko prizorišče. Sveče, umetni krokarji, prestol, manjše orgle na levi in ogromen boben na desni strani so ustvarjali skoraj gledališko atmosfero, medtem ko je platno v ozadju s perspektivično iluzijo globine prikazovala notranjost mogočne gotske katedrale. Scenografija se je odlično ujemala s konceptom novega albuma Dark Asylum, katerega zgodba se odvija v nekdanji katedrali, preurejeni v psihiatrično ustanovo RavenHill Asylum. Po pričakovanjih se je nastop začel z orkestralnim uvodom Sanctorium, med katerim so člani Kamelot postopoma prihajali na oder, nato pa brez odlašanja udarili z energično Ashen World. Že med prvo skladbo se jim je pridružila mlada čilska vokalistka Ignacia Fernández (Decessus), ki je z agresivnimi growli poskrbela za izrazit kontrast melodičnemu petju Tommyja Karevika. Fernández je širši javnosti sicer postala znana po viralnem metalskem nastopu na izboru Miss Mundo Chile 2025, na katerem je tudi zmagala.
Če je bilo pri predskupinah še nekaj zadržanosti, je ob prihodu Kamelot ta dokončno izginila. Publika je že od prvih taktov dobesedno podivjala, pri naslednji skladbi The Great Pandemonium pa se je pred odrom razvil tudi prvi pravi moshpit. Kamelot so nadaljevali s kombinacijo starejših uspešnic in materiala z novega albuma, pri čemer sta se Kareviku večkrat pridružili še Clémentine z nežnejšimi, melodičnimi vokali in že omenjena Ignacia s svojim agresivnejšim pristopom. Preplet različnih vokalov je prišel še posebej do izraza pri skladbah, kot so Liar Liar (Wasteland Monarchy), Revolution in novejša Sanctuary, pri kateri so se trije različni glasovi dopolnjevali z značilnimi simfoničnimi aranžmaji in težjimi kitarskimi odseki. Clémentine je posebej izstopala pri Opus of the Night (Ghost Requiem), eni izmed uspešnic s predhodnega albuma The Awakening.
Z novega Dark Asylum so Kamelot skupno predstavili pet skladb. Poleg že omenjenih Ashen World in Sanctuary so se na setlisti znašle še Godlike Alchemy, naslovna Dark Asylum in nekoliko mirnejša Ivy, My Dear, ki je nekje na sredini koncerta poskrbela za dobrodošlo umiritev. Posebno pozornost sta si zaslužila tudi dva instrumentalna vložka. Najprej je Alex Landenburg postregel z izjemno bobnarsko solažo ob spremljavi simfonične glasbene podlage, kasneje pa je po One More Flag in the Ground v ospredje stopil še Oliver Palotai s klaviatursko solažo. Oba sta znova pokazala, da za bogatimi orkestracijami Kamelot stojijo tudi izjemno tehnično podkovani instrumentalisti. O Tommyju Kareviku pravzaprav ni treba izgubljati veliko besed. Gre za izjemno karizmatičnega vokalista, ki poleg tehnično dovršenega petja premore tudi precej teatralnosti, zlasti v interakcijah z gostujočima pevkama. Njegova odrska prezenca je ves čas ostajala prepričljiva, pogosto pa se je približal tudi prvim vrstam in med mirnejšimi deli skladb vzpostavljal neposreden stik z občinstvom. Videti je bilo, da se v glasbo povsem vživi, predvsem pa zna to energijo prenesti tudi na publiko, ki mu je z glasnim prepevanjem in neprestanim sodelovanjem vračala enako mero navdušenja.
Za zaključek so Kamelot prihranili dve priljubljeni skladbi precej različnega značaja. Najprej je sledila skoraj koračniška March of Mephisto, nato pa še Sacrimony (Angel of Afterlife), pri kateri sta se Kareviku ponovno pridružili obe gostujoči vokalistki. Večer je dokončno sklenil še klavirski outro Sanctum Requiem, ki je poskrbel za nekoliko bolj umirjen iztek sicer energičnega nastopa.
Če sem v recenziji albuma Dark Asylum nekoliko kritiziral njegovo neenakomerno dinamiko in pomanjkanje glasbene povezanosti, je bil vtis v živo precej drugačen. Kombinacija novejših skladb in preverjenih uspešnic je delovala odlično, predvsem pa so Kamelot znova pokazali, da njihova največja odlika ni zgolj tehnična podkovanost posameznih glasbenikov, temveč sposobnost, da glasbo na odru predstavijo kot celovito doživetje. Premišljena scenografija, teatralnost, odlična vokalna sodelovanja ter prehajanje med silovitimi in bolj umirjenimi trenutki so poskrbeli, da koncert kljub razgibanemu repertoarju ni izgubil rdeče niti. Kamelot so v Zagrebu ponovno dokazali, zakaj ostajajo ena najbolj prepričljivih koncertnih zasedb simfoničnega power metala.
Setlista Kamelot: Ashen World, The Great Pandemonium, Rule the World, Liar Liar (Wasteland Monarchy), Godlike Alchemy, Karma, Revolution, Opus of the Night (Ghost Requiem), Dark Asylum, Ivy, My Dear, bobnarski solo, One More Flag in the Ground, klaviaturski solo, Sanctuary, Veil of Elysium, March of Mephisto, Sacrimony (Angel of Afterlife)
Fotogalerija





Ogled fotogalerije ››
Avtor:Erik Gregori







