Uspelo jim je – italijanska zasedba Temperance s svojo najnovejšo izdajo dokazuje, da je svoj prepoznaven zvok, temelječ na prepletu treh vokalov, izpopolnila v edinstven glasbeni pečat zrele skupine. Album Arcani združuje različne glasbene prijeme njihove dosedanje kariere, jih nadgrajuje in obenem že nakazuje, da imajo italijanski mojstri melodije v rokavu še marsikatero presenečenje. V dobrem desetletju delovanja so namreč prehodili zanimivo glasbeno pot. Če je album Of Jupiter and Moons nakazoval potencial skupine, ki je svoj prepoznaven zvok šele oblikovala, je Diamanti predstavljal pomembno prelomnico, ko so Temperance ustvarili lastno različico melodičnega metala. Z naslednikom Hermitage – Daruma's Eyes Pt. 2 so svoj glasbeni izraz razširili z izrazitejšimi simfoničnimi elementi, teatralnostjo in kompleksno konceptualno pripovedjo. Tako smo prišli do danes, ko so Temperance nedvomno glasbeno dozorela zasedba.

Osmi studijski album prinaša trinajst skladb, ki izhajajo iz simbolike kart Velike arkane tarota. Za razliko od predhodnika Hermitage jih ne povezuje enotna zgodba, temveč skupne teme življenjskih preizkušenj, sprememb, strahov in osebne rasti. Takšen okvir skupini omogoča precejšnjo slogovno svobodo: energičen power metal se izmenjuje z udarnim hard rockom, elektroniko, simfoničnimi orkestracijami, skoraj progresivnimi instrumentalnimi prehodi in nežnejšimi akustičnimi trenutki. Temperance pri tem ne izumljajo svojega zvoka na novo, temveč vse, kar so raziskovali na preteklih izdajah, povežejo v izjemno dodelano celoto. Tudi produkcija odraža to zrelost: zvok je mogočen, čist in poln, posamezne instrumentalne plasti pa se prepletajo bolj prepričljivo kot kadar koli doslej.

Album odpre mogočna in energična power metal skladba The Fool, ki takoj predstavi največje odlike skupine. Po postopnem uvodnem stopnjevanju, melodičnih kitarskih linijah in razigranih klaviaturah skladba izbruhne v izjemno hiter in nalezljiv refren. Vokalisti se izmenjujejo skozi različne dele skladbe, dinamiko pa dodatno popestri kratek akustičen predah, ki ustvari zanimiv kontrast pred ponovnim izbruhom energije. Zaključek spremljajo bogate vokalne harmonije, ki skladbo popeljejo do mogočnega vrhunca. Uvod je ambiciozen, samozavesten in takoj postavi visoka pričakovanja za nadaljevanje.

Prva polovica albuma večinoma ohranja značilen glasbeni slog Temperance. Skladbe, kot sta The Magician: Into the Fire ter The Devil: Sin, Sin, Sin, temeljijo na mogočnih refrenih, melodičnih vokalnih prepletih in simfoničnih aranžmajih, medtem ko nekoliko nežnejša Death: Right Before We Die izpostavlja bolj romantično in čustveno plat skupine. Vse so izvrstno izvedene, in čeprav večinoma ostajajo znotraj že dobro poznanih glasbenih struktur Temperance, njihovo prepoznavno formulo še dodatno utrjujejo. Opazno izjemo predstavlja The Tower: Lean Into Fear, ki se izrazito oddalji od simfoničnega značaja albuma in udari z neposredno hardrockovsko energijo, močnimi riffi in izrazitim groovom. Starkey tukaj popolnoma prevzame osrednjo vlogo in s svojo silovito interpretacijo pokaže, da se Temperance brez težav znajdejo tudi zunaj običajnih meja melodičnega metala.

Raznolikost se nadaljuje v drugi polovici albuma. The Chariot: Alla Ricerca dell'America združuje nežnejše melodije z angleškim, italijanskim in celo švedskim besedilom, medtem ko The Star: Surrender Control v ospredje vrača elektronske elemente, kakršne smo lahko slišali že na zgodnjih albumih Temperance in Limitless. Živahne, skoraj tranceovske klaviature spremljajo izrazito melodičen refren, posebej zanimivi pa so instrumentalni prehodi, ki s sintetičnimi zvoki in zborovskimi vložki ustvarjajo skoraj znanstvenofantastično atmosfero, kakršno poznamo iz ustvarjalnega sveta Ayreon. Še korak dlje gre Wheel of Fortune: Come and Call Me, ki predstavlja enega izmed vrhuncev albuma. Hiter elektronski začetek se razvije v energično mešanico sodobnega melodičnega metala, udarnih bobnov in izrazitih vokalnih melodij. Posebej izstopa težji instrumentalen prehod s skoraj industrialnim značajem, ki skladbo popelje proti kitarski solaži in silovitemu zaključnemu refrenu. Po tolikšni količini energije sledi The Moon: The Man of Moonlight, ki občutno zmanjša hitrost in se posveti nekoliko temačnejšemu, bolj teatralnemu vzdušju. Kljub počasnejšemu ritmu ohranja izrazito melodičnost, predvsem pa izvrstno deluje v kontekstu celotnega albuma. Največje presenečenje skupina prihrani skoraj za konec. The Hanged Man: Petrichor je skoraj sedemminutna glasbena mojstrovina, ki združuje praktično vse njihove dosedanje slogovne značilnosti, hkrati pa jih popelje v precej drznejše kompozicijske vode. Skladba se začne z akustično kitaro, katere melodije nekoliko spominjajo na špansko glasbeno tradicijo, nato pa nepričakovano izbruhne v močno distorzijo in energične ritme. V nadaljevanju se neprestano izmenjujejo hitrejši in počasnejši odseki, akustični trenutki in težki kitarski riffi, nepričakovane melodije ter kompleksnejši instrumentalni prehodi. Posebej izstopa dejstvo, da vsak izmed treh vokalistov dobi prostor za samostojen izraz, nato pa se njihovi glasovi združijo v mogočnih refrenih. Starkey skozi skladbo razkrije praktično ves svoj vokalni repertoar, od nežnega petja do dramatičnega opernega vrhunca v osrednjem mostu, ki predstavlja enega najbolj osupljivih trenutkov celotnega albuma. Gre za eno najambicioznejših kompozicij v zgodovini Temperance in verjetno najboljšo skladbo celotne izdaje. Še pomembneje pa je, da nakazuje glasbeno smer, ki bi jo skupina v prihodnosti lahko razvila v nekaj zares posebnega.

Po takšnem vrhuncu sledi še The World, presenetljivo nežen in skoraj povsem akustičen zaključek, ki ga je ustvarila sama Kristin Starkey. Po skoraj uri razkošnih aranžmajev, visokih hitrosti in mogočnih vokalnih harmonij ostaneta predvsem akustična kitara in njen mehak, izjemno čustven glas. Kontrast s predhodno skladbo je ogromen, a prav zaradi tega izjemno učinkovit. Skladba pokaže, da za ustvarjanje močnega glasbenega trenutka včasih zadostuje le nekaj osnovnih elementov, brez prevelike kompleksnosti. Skladba album zaključi umirjeno, skoraj intimno in predstavlja čudovito razrešitev energične glasbene poti.

Ob tako širokem glasbenem razponu je nemogoče prezreti izjemen prispevek vokalistke Kristin Starkey, ene najbolj podcenjenih pevk sodobnega simfoničnega in melodičnega metala. Njena vokalna širina in tehnična dovršenost ob izvrstnih Micheleju Guaitoliju in Marcu Pastorinu skupini odpirata nove izrazne možnosti. Na Arcani razkrije praktično celoten razpon svojih sposobnosti: v The Tower: Lean Into Fear navduši s silovitim, hrapavim hardrockovskim vokalom, v The Fool dosega osupljive višine, medtem ko v The Hanged Man: Petrichor posebej izstopajo njeni dramatični operni prehodi. Povsem drugačen obraz pokaže v zaključni The World, kjer z nežnim, skoraj intimnim petjem ustvari izjemen čustven kontrast. Njene interpretacije so v posameznih trenutkih naravnost osupljive, pri čemer velja poudariti, da je Kristin prispevala tudi zamisel za tematiko albuma in napisala njegova besedila. S svojim širokim vokalnim repertoarjem in ustvarjalnim prispevkom se je tako izkazala za eno najboljših kadrovskih odločitev v zgodovini Temperance.

Arcani je nedvomno eden najcelovitejših in najbolj raznolikih izdelkov v diskografiji Temperance, po mojem mnenju pa tudi njihov najboljši album doslej. Vse, kar je skupina raziskovala skozi dvanajst let ustvarjanja, je zdaj združeno v izjemno dovršeno glasbeno celoto. Del skladb sicer še vedno temelji na preverjeni formuli, vendar jo danes Temperance obvladajo do potankosti. Hkrati se predvsem v drugi polovici albuma pojavijo zametki drznejšega pristopa, ki nakazuje, da je njihov ustvarjalni potencial še daleč od izčrpanega. Če so Temperance na Diamanti dokončno izoblikovali svojo glasbeno identiteto in na Hermitage raziskovali njene širše razsežnosti, so na Arcani dokazali, da so postali izjemno zrela, tehnično dovršena in ustvarjalno samozavestna zasedba. Zdi se, da so zdaj pripravljeni preiti od izpopolnjevanja lastnega sloga k njegovemu resnejšemu preizkušanju. Po dvanajstih letih glasbenega raziskovanja Temperance niso več skupina, ki mora ugotoviti, kdo je. Band je prišel do točke, ko lahko odkriva, česa vsega so sinergično, zdaj ko svoj glasbeni izraz tako dobro obvladajo, še sposobni. Mojstre melodičnega metala boste lahko kmalu preverili tudi v živo, saj bodo Temperance 13. novembra v zagrebškem Boogalooju skupaj z Exit Eden nastopili kot predskupina Kamelot na njihovi turneji ob novem albumu Dark Asylum.