
ProtoOort – Tapestry of Celestial Threads (EP)
ProtoOort
Tapestry of Celestial Threads (EP)
samozaložba, 2026
20. 11. 2026
Najprej je bil ProtoOoze. Po prvi javni vaji, ki se je letošnjega junija odvila v Bizarnici pri Mariči, se je ljubljanska novotvorba nato preoblikovala in preimenovala v ProtoOort. Pod tem imenom se je pretekli mesec nato prvič tudi uradno predstavila v živo kot podpora francoskemu dvojcu Iffernet v Channel Zeru, v naslednjem mesecu pa so se nato začele stvari vsaj navzven odvijati s svetlobno hitrostjo. V ozadju so se seveda razvijale preudarno, saj prvi zametki skladb segajo v leto 2023, v zadnjem letu pa se je dokončno izoblikovala trenutna postava in predvčerajšnjim je končno luč sveta ugledal EP Tapestry of Celestrial Threads. Zakaj končno? Ker mi je band zaupal EP v posluh in njihovih komadov nisem »mogla« deliti z nikomer vse do prejšnjega tedna, dokler niso obelodanili videa za prvi single Embers of the Void.
Tako kot si je band pustil prostor in čas, da so se stvari postavile na svoje mesto in izoblikovale v vrhunski izdelek, sem potrebovala tudi sama čas, da se mi je zbistrila predstava o recenziranemu izdelku. Če bi EP slišala, ne da bi poznala ozadje in člane banda, bi bila sveto prepričana, da so ta progresivni oziroma cosmic death metal projekt ustanovili člani Artificial Brain. In ne pretiravam: Tapestry of Celestial Threads se zlahka kosa z najboljšimi tujimi izdajami zadnjih let. Na domači sceni so daleč edini primerljiv band Siderean, ki so mlajšim kolegom tudi pomagali pri snemanju tega mini albuma. Vpliv njihove glasbe se čuti v nekaterih aranžmajih, zlasti pri Cosmic Iridescence ali Transmuted Shadows, a komadi izpod prstov ProtoOort vseeno dihajo drugače. EP je poln umirjenih clean kitar, razgibanih riffov in topline. Od prve pesmi Into the Far Beyond se mi kar naprej porajajo asociacije na Code in njihov album Mut, s tem da je Tapestry of Celestial Threads neprimerno boljši. Res ga ne morem prehvaliti.
Za izjemno dodelano zvočno podobo albuma je zaslužen Andrej Čuk (Ensanguinate), ki si boljše reklame za novi studio Stained Glass Audio verjetno ne bi mogel želeti. Tako kot je meni v užitek pisati o albumu, si predstavljam, da je bilo pri delu podobno tudi njemu, ko je do konca izpilil tale diamant. Njegov najmočnejši adut je komad Embers of the Void, na katerem poleg nalezljivih riffov, spevnih solov in kulminacije s sintetizatorjem (ali kitarskim modulom?) pride izjemno lepo do izraza vokal. Po prvem poslušanju ga bo morda kdo od vas tudi prepoznal, saj je vokalist Jonas Savšek edini v zasedbi, ki je v preteklosti deloval v drugih projektih (Ivje in Morost). Čeprav se ostali člani niso nujno na podoben način kalili v drugih bandih, nikakor niso novinci. Jedro zasedbe predstavljata kitarista Žan Jašič in Vasja Gabrijelčič, okoli njiju pa so se kot sateliti okoli Jupitra zbrali še preostali člani, in sicer poleg Jonasa še basist Samo Dernovšek in bobnar Blaž Geohelli. Zakaj ravno Jupiter? Ker je EP kot masivno nebesno telo, ki te kot nemočnega posameznika kar vleče in vleče k sebi, dokler te ne spešta njegova gravitacija in te do zadnjega kvarka ne zradirajo kristali v njegovi atmosferi, tako da si kot breztelesno bitje obsojen in prisiljen neskončno bloditi po galaksiji. To je v grobem tudi rdeča nit ploščka, na katerem so večinoma angleška besedila, protagonist te zgodbe pa vsake toliko iz vsemira pošlje kakšno transmisijo v slovenščini: »Obstoj misli je vse, kar sem. Od nekdaj za trenutek večnosti.«
Kako omenjena konstelacija zveni v živo, se bomo lahko prepričali že danes zvečer v Kranju. ProtoOort je namreč pripadla čast, da odprejo koncertni večer v TrainStation SubArtu, ki ga bodo v družbi Isolert in Sun Worship obiskali Yellow Eyes. Ja, tisti Yellow Eyes s članoma iz Fell Voices, Vanum, Ustalost in mnogih drugih projektov. Zdaj pa si naredi uslugo in si zavrti Tapestry of Celestrial Threads, če še nisi. Ne bo ti žal.
Avtor:Aleksandra Rajković





